Če človek bil bi vedež, ne bil bi revež. Nekako tako velja za sobotno avanturo iz Belega potoka na Vrtaško Sleme, ki bi se na nekaterih mestih odvila rahlo drugače, če bi avanturist pred svojim podvigom prečital, kar so pred njim že zapisali ljubitelji teh pozabljenih koncev.
Bilo je v soboto, ko se mož zapelje z avtom do Mojstrane, tam ročno odloži svoj bicikel in ga priklene, da mu ga kakšen pridanič slučajno ne izmakne, ob kandelaber na kraju, kjer se pot z Vrtaške planine konča. Zatem se mimo Belce zapelje naprej do parkirišča ob nekdanjem železniškem mostu, od koder se smelo zagrize po stezi v dolino Belega potoka. Ko višinci pod gojzarji veselo padajo kot za stavo, si mož, zroč v Beli potok, beli glavo, kaj neki storiti, ako ne uspe ubosti tiste stezice, ki se nad Skočniki mimo podrte lovske koče pne čez Smolo (1789 m) do Votlega slemena. Akoprav je na zemljovidih prav lično začrtana, se v prirodi, ko ljudje že dolgo več ne vedo zanjo, izgubi nemalokdaj v tako silni gošči, da pohodnika, če ni baš vešč kretanja po divjem svetu in ne ve prav dosti, kako se tam stvari streže, pripelje ne tja, kamor se je bil izprva nameril, nego v nepovrat, iz katerega se more vrniti le po čudežu božjem. Če po prvih korakih uvidi, sklene umni mož, le toliko steze, kot je lanskega snega, jo raje mahne na Rutarski vršič, na katerem je stal že nemalokrat in ve, kako se pride do vrha.
In res, nad Skočniki se mož prebije čez potok do kraja, kjer je bila nekdaj hosta, zdaj pa debla leže kot zobotrebci razmetani vse naokrog in pod njimi podrtija, ki je nekoč čula na ime lovska koča. Baje se je gromozanski vihar pred časom šopiril, kako močne sape je. O stezi na tem žalostnem mestu zategadelj ni ne duha ne sluha, a sokolje oko (+2,5 diop.) prekaljenega in z vsemi žavbami podmazanega stezosledca vendarle zapazi, da tod ne more biti prvi, kajti pred njim se je očigledno čez debla nekaj kobalilo in pod njimi plazilo. Mož se ne da dva in pol krat prositi, nego se brž podviza storiti takisto. Motovili malo sem, malo tja, tupatam ponovi kakšno vajo, ko se nesrečnež zagozdi v lesenem labirintu, a na koncu se le prebije čez hostarski britof do kozje stečine, ki naj bi nekdaj bila lovska steza. Da se uveri, ali je korak zastavil prav, iz varžeta potegne mobilnega pametnjakoviča in poškili v, kot se dandanašnji pravi učeno, orijentacijsko aplikacijo, ki beleži žarke umetelnih satelitov, ki globoko v kozmosu kolobarijo okrog matere Zemlje in varno vodijo sem ter tja zrakoplove, zrakomlate, parnike, zepeline, avtomobile, rakete in druga sredstva potniškega in tovornega transporta. Če je verjeti aplikaciji, je mož zablodil s poti le kakih petdeset metrov previsoko. A nič ne de, si misli, če je res, kar pravi elektromehanika v roki, bo treba po načelu ZKP (zdrava kmečka pamet) pač za prav toliko metrov proti dolini. Prebije se še čez dva strma kuloarja Žlebnice in malo nižje stopi na precej izrazito stezico, o kateri ni več dvoma, da je prava. Še z nekaj desetmetrskimi popravki smeri v levo ali desno, za katere je nesebično poskrbela omenjena žepna električna aplikacija, se mož uspešno prebije do vrha Smole (1796 m), nadaljuje preko Votlega Slemena (2049 m) in triumfalno stopi na Vrtaško Sleme (2077 m). Majhen korak za hribolazništvo, velik za hribolazca!
Kaj pa zdaj? Blodenja po divjini in grizenja kolen ima mož vrh glave, zato se v lahnem drncu po lepo markirani poti spusti proti Mojstrani, tam ob kandelabru kot dvoživka (hribolazec in biciklist) zajaha kolo, z odmerjeno kadenco odpedalira po kolesarski stezi proti izhodišču in po devetih urah in pol zašpili čudovito avanturistično klobaso.