Že tradicionalno grem vsak september nekam na Kanin in ker sem nekoč pred časom iz markirane poti proti Rombonu videl nekoga, kako je skakljal po tistem stranskem grebenu Pri Banderi, sem si zadevo dal na spisek kotičkov, kamor bi veljalo osebno vtaknit svoj nos in pogledat, kako je s tem.
Ker se menda nad kaninsko gondolo zgrinjajo temni oblaki, sem sklenil izkoristiti dejstvo, da še obratuje in se lepo kot gospod pripeljal na 2.200 m na Postajo D. Markirana pot pod Lopo je nekaj najlepšega v naših gorah in pogledi na gamse (vsaj 20 sem jih videl!) in svizce so to samo potrjevali.
Na sedlu odvijem iz markirane poti na greben po slabše vidni poti, občasno podkrepljeni tudi z možici, ki pa jo vseeno hitro izgubim. Vseeno to ni problem, saj tehnične zahtevnosti ni, na vzhodno stran pa tudi posebne izpostavljenosti ne, tako da z užitkom malce po svoje iščem prehode. Tik pod vrhom je vstop v jamo Čehi 2, s 1.500 m globine eno najglobljih brezen na svetu. Brr... to ni zame, jaz raje ostanem na svetlem soncu.
Tudi naprej proti Jelenku in Vratnem vrhu je nadaljevanje podobno, s potjo, ki je in je spet ni, roko na srce je pa niti nisem pogrešal, niti posebej iskal. Zaradi oblačnosti so bili pogledi bolj omejeni, pa nič zato.
Ker me čez čas začne moj gleženj opozarjati, da še ni ok, Plešivec izpustim in se počasi odpravim na dolg sestop proti postaji B, kjer ravno lepo še ujamem gondolo in si nekoliko skrajšam pot v dolino.
Povzetek: snega ni, markirana pot/delno zahtevno brezpotje, cela pot cca 6.30h, od tega efektivne hoje cca 4.45h (razlika je malica, klepetanje, občudovanje narave...). Dolžina 10.0 km, vzpon 330 m, spust 1.560 m.