Ah Dunja, "moja" Dunja
...samotno, strmo, osamljeno in polno cekov, hehhe in ravno ta surovost, neobljudenost ji daje tisto nekaj, da se vračam in vračam...
Avto pustim pred začetkom 18 km ceste ( pojdite kdaj s kolesom, priporočam, doooolgo, dooolgo, a lepo
) in se po poti 602 odpravim, prvo po strmi cesti, ki kar kmalu zavije v gozd in potem mimo parih hiš, ki še živijo, saj me preseneti prijazen deda iz okna
, nato pa začne Dunja kazati svoj pravi obraz. Pot gre večino časa po samem robu gozda, kjer te glasna cesta opominja, da je civilizacija blizu, a se vseeno počutiš samega in majhnega.
Pot je do sedla Mincigos, kjer se pridruži pot 602a, uhojena, dobro markirana, sicer strma, a "težave" nastopijo, ko prideš iz gozda, na travnik, pri podrtem drevesu. Tu se markacije popolnoma izgubijo
. Sama prečim travnik, a preveč v desno, nato gledam naprej, gledam dol, je kar pihalo za "tazadnjo"
, hehe, se vrnem in poizkusim kar naravnost, se mi je zdelo kot nek prehod?!!, vmes pa razmišljam, samo, da ne bo treba tu dol, samo, da vreme zdrži ( napovedane namreč popoldaneske nevihte?!!) in glej ga, zagledam rdečo piko, juhuuu, a težav še ni konec, saj se vaja do vrha še parkrat ponovi. Markacij kar ni, ali so zelo slabo vidne in tako me pred vršnim delom "potegne" v levo, izsekano rušje, seveda si rečem, super, ma to je znak, da sem prav, hehehe in kar naenkrat se iz desne priključi pot?!! in vidim, da sem obšla tako željen vrh
, ehhehhe. Seveda, dam v rikverc in že stojim na vrhu Dunje
, jupi. Malo si ogledujem pot naprej, a ker so tudi ta dan imeli oblaki glavno besedo, se ne zadržim dolgo, rahli spust, nato pravo uživaško prečenje, vse do vrha Lipnika, po dobro ohranjeni mulatijeri, ki se sicer pod vrhom rahlo zgubi, a težav ni.
Tu se, zaradi vremena odločim, da po isti ne bom sestopala ( plan je bil sestop po 602a) in je najbolj optimalna pot, meni sicer mukotrpna cesta, pot št. 601. Vmes še pokukam na planino Bieliga, ko prvič zagrmi in se moja odločitev hitro izkaže za več kot pravilno. Kratka malica pri vikendih, ki imajo res sanjsko lokacijo, nato do Chiout-a, kjer sem uspela ( hmm, sem se kar malo zamislila
) "zašarmirati" šele 7 vozilo, ravno, ko je začelo deževati, heehehe. Bo očitno treba delati bolj na teh tehnikah
, kot na izvedbi same ture, hehhehee
Tura izredno razgibana, malo moraš vključiti nosek, predvsem v vrhnjem delu, strma, samotna in tudi dolga, a te napolni za kar nekaj časa in ponudi ravo to, da te vleče nazaj.