Včeraj je na Grebencu tlela močna želja, da se megle razkadijo in da uzrem meni zelo zaželjeni cilj, Suhi vrh. In ni bilo potrebno dolgo čakati. Ravno pred odcepom v brezpotni svet, se je le ta razgrnil v vsej svoji lepoti. Čim bližje sva bili, tem lepši je postajal in tem bolj je izstopal iz množice grebenov. Možici so naju prav lepo vodili po pravi poti, pomagal je tudi opis. Res lep je ta brezpotni svet pod Mojstrovkami, samoten, miren, prav tak je bil tudi vrh. Nikjer človeka, ki bi si zastavil isti cilj.
Drugače pa oznaka, da vrh ni za vsakogar, ni odveč. Na sam vrh sem se z vršnjega sedla podala dvakrat, enkrat bolj direktno na vrh, kjer je bilo potrebno kar dobro poprijeti za skalo, drugič pa še po desni, dosti lažji varianti. Tako je bilo zmagoslavje na vrhu bolj popolno!
Hvala tistim, ki so nas opozorili na ta samoten, markanten vrh, pa še hitro dostopen. Še bo dočakal moj obisk. Priporočam tistim bolj radovednim!