Včeraj (petek, 08.11.2024) na vrh čez Smrajko po zahodni strani doline gor in po vzhodni dol.
Jutro me je zalotilo malo naprej od Podkuž, kjer je nemški kamijonarski avtodomar zasedel skoraj polovico od približno petih parkirišč. Slana me je po kolesarski stezi spremljala do vrha jase pri Podkužah, kjer sem zavil v gozd in rahlo levo, dokler nisem naletel na možice komaj vidne lovske steze.
Na sedelcu se desno odcepi omožičena stezica, ki preči proti Lešnikovem grabnu in čezenj proti solnici in morda še naprej, kjer sem nehal pasti firbec, se vrnil in iz sedelca nadaljeval prečno v levo. Pomanjkanje časa zaradi te ekskurzije mi je sicer zvečer zagrenilo življenje. Čez kakšnih 150 metrov se desno in navzgor odcepi imenitna lovska stezica (nekako me spominja na Martinj stezo), ki čez skalno glavo pripelje v gozd pod Smrajko in naprej do lovske koče.
Kolikor sem lahko zasledil, pastirski prehod proti Slemenu vodi po območju vzhodnih melišč dolinice Cijanice pod Vrtaškim vrhom. Tam sem že bil, a mi ni preveč dišalo gristi kolena po šodru. Zato sem se raje zapodil v zmerno strm gozd na zahodnem delu dolinice. Šlo je bolje kot po kamnitem drobirju, nadaljeval sem levo v mokro, zatravljeno grapo iz katere sem po kakšnh 100 višinskih metrih izstopil spet levo. Od tu je do skalne zapore kakšnih 250 višinskih metrov prebavljivega poraščenega šodra, ki ga proti vrhu zaključujejo nanosi malo večjih skal. Vmes je sem ter tja med odprtimi kamnitimi jasami nekaj krajših ruševnatih prehodov. Divjad je pod stenico pripravila prijazno stezico, po kateri sem pod strmimi pobočji, ki zapirajo ta del dolinice prečil do njenega vzhodnega roba. Tam navzgor spet vodi nekakšna steza z veliko sledi divjadi in nič človeka, ki dokaj udobno privede čez pregrado (kakšnih 70 višinskih metrov je vsega) in se nato položi.
Pod stenicami Vrtaškega vrha in Urleža sem v smeri proti desni nadaljeval kakšnih pol kilometra. Stezica, ki tod poteka delno po meliščih, delno po zatravljenih strminah je bila kar dobro vidna, mestoma zaradi slane tudi pomrznjena. Pragozd ruševja na koncu me je malo osupnil, pod vejami so sledi živali, drugih znakov, da bi to bila pot pa ni bilo. A sem se znašel nekako proti levi in hitro udel (slabo) markirano stezo na Vrtaško Sleme. Sonce, ki ga celo pot nisem bil deležen, me je prijetno grelo, nad mano se je veselo pasla čreda kakšnih 50 gamsov (izgledali so močni in zdravi) in se pomikala proti Vratom približno tako hitro, kot sem jaz hropel navkreber.
Razgledi na Slemenu so bili seveda veličastni, le malo megleno je bilo. Pa tudi popolnoma osamljeno.
Sestopil sem po isti poti, prvi izziv je bil seveda vračanje skozi ruševje, a sem imel srečo. Po pregradi sem se spustil na sredo dolinice in po skalnatem plazu počasi nadaljeval proti vzhodni strani. Nekaj kratkih prehodov čez ruševje ni delalo težav, malo bolj zoprno je bilo prvo, ozko kamnito in strmo melišče, ki ni dajalo opore nogam, zato sem se kar krepko držal ruševja. Kot sem opazoval pri vzponu z druge strani doline, bi se temu delu morda dalo izogniti malo levo, čez nekakšno ozko čistino v ruševju (slika).
Nadaljevanje je bilo več ali manj šodrasto do približno 1400 metrov nad morjem, kjer se ruševje razteza po skoraj celi širini doline. Prehod je le nakaj metrov od njegovega skrajnega desnega roba, nekaj deset metrov od prehoda navzdol, pa ostro oko zagleda možica in potem še enega, ki kažeta skozi kratko ruševnato pregrado na ozko melišče.
Naj povem, da celo pot od lovske koče naprej razen zgoraj opisanih dveh možicev nisem videl nobenega znamenja, recimo nobene odrezane veje, ki bi dala slutiti prehod, nekaj metrov nižje od njiju sta na dveh drevesih sicer dve modri piki, ki kažeta pot iz doline po drugi varianti.
Po melišču, ki na trenutke skoraj izgine, pa se spet razširi sem šel navzdol dokler nisem na desni ugledal bele breze, kakšnih 20 m pod njo je solnica, zraven pa slabo vidna pot, ki pripelje desno od skalne glave, z druge strani katere vodi lovska pot. Sledil sem možicu in po živalskih sledeh po desni obšel skalo dokle me že v trdi temi majhen, a bleščeče bel možic ni usmeril na prečno potko in mimo odcepa za lovsko pot naprej do sedelca z razcepom za Lešnikov graben in solnico. Nižje doli se pot popolnoma izgubi, tudi jaz sem zataval po nekakšni ogromni travi, prepredeni z robidami in spotakljivimi luknjami v tleh, a sem nazadnje le našel iztočno jaso in cesto. Drugič bom pač na začetku poti malo manj pasel firbec.
Razmere so bile seveda kopne, času primerne in so se menjale ne glede na višino. Prvič mi je zdrsnilo že zjutraj na mostu čes Savo, enkrat ali dvakrat pa višje zgoraj, ko sem brezskrbno skakal iz skale na skalo, potem pa je bila kar naenkrat in kdo ve zakaj ena zaledenela.