Zabuš in Curtissons

Vrh na koncu grebena v zavetju mogočnega Montaža je osamljen manj obiskan z izjemno lepimi razgledi,zato sva se odpravila prav tam v planinski raj

Včeraj sva imela namen martinčkati, uživati, ker že dolgo nisva bila skupaj na turi, pa so meglice vse pokvarile.
Začelo se je s krasnim dopoldnevom, že pod škrbino pa so se pripodile meglice in nagajale na grebenu.
Zanimiv greben, še najbolj prva vzpetina, v nadaljevanju pa veliko sumljivih delov, kjer se bo v prihodnosti zagotovo podiralo. Sem razmišljal, da bi bilo pestro, če bi se pojavil kakšen potres. Greben marsikje že popušča, se poseda, ko pogledaš nazaj v prepadno stran, vidiš zakaj. Ni najbolj varno povsod po rezi grebena. Na Zabušu sva imela meglic dovolj, se vrnila kratek odsek nazaj in se spustila naravnost navzdol po travah, do Pecola.

Na petki je greben Mečev. Po moje še hujši od naših Cigar.

Definitivno, glede na to, da ni znano, da bi bila kakšna ponovitev prvega vzpona iz leta 1932. Morda bi več vedel kdo, ki spremlja italijanske novice o vzponih.

Cigare po moje nimajo primerjave z tem grebenom. Tle bi pa rabil klinov, opreme veliko več kot pa za kakšen naš greben, ki je že opremljen. Tako kot si rekel Drago, zgleda da ponovitve od tistega davnega leta še ni bilo.
Sva pa pred leti sestopila iz konca Zabusa direktno dol po travah proti F.di Vandul.Nikoli več,se raje vrnem daleč nazaj in na markirano navzdol.Tako strmih trav še nisem videl do zdaj

Če ne bi bilo megle, bi tam nadaljevala. Brez razgledov me tak greben ne pritegne, zato sva tudi sestopila kar navzdol proti Pecolu.
Sicer pa, sestop z Obljaka je tudi strm.
Greben mečev res zgleda podrtija, pa še V stopnje naj bi bil. Ne verjamem, da bi tam dosti zabijal. Je preveč krušljivo, vsaj od daleč tako zgleda. Začetek od zgoraj navzdol še zgleda prijazno, sem šel malo pogledat.
Me je pa zamikal ta Jof di Miez.

V nedeljo se je res veliko slovencev odpravilo na gore nad planino Pecol, a malo jih je odvilo pod Vrhom Strmali levo. Pa naju je vseeno čudilo, da jih je bilo sploh kaj. Naletela sva tudi na starejšega pohodnika, ki se je po grebenu odpravljal prav do Strme peči, a ni vedel, če bo imel dovolj časa, ker ga je na sedlu čakalo padalo za polet v dolino. No, šel je samo do Zabuša, poleta pa tudi nisva videla. Ni bilo pravega vetra.

Greben Curtissona in Zabuša te v nobenem primeru ne more pustiti ravnodušnega. Čudoviti pogledi v daljavo do Dolomitov in Visokih Tur, pa pogledi v globoki soteski Clapadorie in Rio Saline, sta kot sod brez dna, a vsekakor vredni pogleda tja dol in na ostre grebene, ki se dvigajo nad njima. Svet divjine, ki ti pospeši bitje srca in pokaže moč narave, ki jo tu občutiš na vsakem koraku. Tudi potka po kateri hodiš, ne deluje povsem sigurna. Včasih ti deluje tako, kot da si mogoče zadnji ki hodi po teh robovih, saj se mi je zdelo, da je bilo čutiti napoke pod nogami, ob poti pa itak vse odlomljeno, odkrušeno, skratka malo sumljivo vse skupaj.

Pa ni to svet samo grebenov in divjih sotesk, pač pa tudi prekrasnih kozorogov, ki so v času najine hoje počivali predvsem na severni strani Zabuša, na sončni strani suhih trav, pa komaj kaj. Naju so razveselili tudi beloglavi jastrebi in nama s svojim obiskom še dodatno polepšali dan.

Vračala pa sva se po potki pod sedlom Forc.Bassa (Spodnja škrbina), ki se sicer hitro izgubi, a ni nobenih težav, saj je smer vse skozi jasna. Tako, da v bistvu sva naredila krožno turo, ponovila sva le spust do sedla.

Krasno!!!

Lepo,srečno

Hvala bbugari1 in redbull