Do koder lahko stegnem 'tačke' - povsod nižina. Tiste kuclje z nekaj sto metri nadmorske višine prištevam zraven. A če je kletka majhna, se je treba zadovoljiti tudi z nižavjem.
Od doma odrinem ob uri, ko pričakujem, da bo največ 'soobčinarjev' kósilo ali se vsaj pripravljalo na ta osredni dnevni obrok. Ja, pa ja.
Na izhodišču v Žabji vasi pločevine, kot da sem prišla na avto sejem. Avto zrinem v neko začuda kar prostorno luknjo, vodo pustim v avtu, palice tudi, da ne bi slučajno kdo pomislil, da sem iz gorate občine in kršim meje. Oba grebenčka, ki ju tvorita Zadvorski in Dobrunjski hrib sta primerna za nedeljske sprehajalce. Ulic (beri poti) pa je prepredenih toliko, kot bi bil v centru mesta. Tudi obiskane niso dosti manj; no ja, na stranskih še nekako gre. Po uri in pol zaključim s 6 kilometrsko klobaso, na kateri gredo višinci skoraj v minus
Če mislite, da imamo star demografski režim, se motite. Obiščite tele potke, kjer se boste lahko prepričali, da povprečne družine oz. člani istega gospodinjstva štejejo med 6 in 10 članov, lahko tudi več.
