Ziljska soteska-Trbiž

14.8.....Soteska Male Ziljice pri Trbižu...
Krasen pohod v teh vročih dneh je organiziral naš vodja Pavel. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču v ulici, Via Bamberge. Tam se prične krožna pot iz katerekoli smeri. Pot je lepa in lepo urejena in večino časa poteka po lesenih mostičkih. Spodaj pa se svetlika potok Ziljica. Tolmunčki, rovi, galerije naredijo pot še bolj mikavno. Smo pa srečali kar nekaj turistov glede na delovni dan. Spotoma smo obiskali še Zelence. Tam je bila gneča še večja, je pa lepo.

https://jelenkamenmajdag.blogspot.com/2024/08/soteska-male-ziljice.html

Majda,
dobro, da še znaš peš kam stopit Zadnje čase več letiš, kot hodiš

Si za hece Bojan, hvala.

Zjutraj iz Jesenic z vlakom do Beljaka,tam prestopim na vlak za Videm(Udine). Po pol ure vožnje iz Beljaka vlak pripelje na postajo Tarvisio Boscoverde(Trbiž zeleni gozd). Do začetka soteske je samo nekaj minutk hoje. Obiskovalcev je bilo kar veliko. V soteski treba biti previden,pot mokra,spolzka. Po ogledu soteske se vrnem do postaje in od tam naprej se po kolesarski stezi odpravim peš nazaj proti Sloveniji,najprej je bil plan do Rateč,ko sem bil tam pa se odločim podaljšati proti Kranjski Gori z vmesnim obiskom Zelencev. Lp

Za vikend razmišljamo o tej soteski, najbrž kar krog s parkirišča na Bamberški cesti (kakšen namig za krajše skrenjenje s poti?). Edini vir do zdaj je ta tema. Zdaj pa priporočena oprema. Ne daj bože, da bi Italijani tista opozorila prevedli vsaj v angleščino, če jim že "smrdita" slovenščina in nemščina (sicer tudi priznana jezika v Trbižu),"calzature idonee" naj bi pomenilo primerno obutev, ampak kaj konkretno?Na slikah je sicer videti kot neka "Vintgar varianta", torej lesene potke, ograje, brvi (najbrž nikjer ni treba bresti čez vodo?) ipd. Po tem bi bi sklepal, da je to ravno eno stopnjo težje od "Nizozemcev v coklah" in da bi moralo iti tudi z nizkimi in malo manj dobrimi pohodnimi čevlji s profilom (proizvajalec izrecno odsvetuje visokogorje). Druga alternativa so samo visoki "top sh*t" gojzarji, ki se sicer super obnesejo, le hoja po asfaltu je prava muka. Palice bodo verjetno bolj kot ne v napoto? Na slikah so tudi tuneli (upam, da ne prenizki za nekoga, ki v višino "štrli" nekaj cm nad moškim povprečjem) plus opozorilo za padajoče kamenje, tako da bo čelada najbrž kar na mestu. In pa priložnost za preizkus čisto nove čelne lučke.

Smer kroga menda da ni predpisana, verjetno pa je vseeno katera bolj priporočena kot druga? Nekih padavin, snega itd. v Trbižu do zdaj ni bilo, tako da nekih hudih zadržkov ne vidim. Verjetno pa bi že postavili vsaj tablo "chiuso", če bi res kaj bilo.

Že kar vnaprej hvala, če gremo, pa vsekakor sledi update in poročilo.

Nikjer se ne hodi čez vodo. Je pa sam en kratek tunelček,res da malo nizek za nas visoke,lučke ne boš rabil. Dobra obutev to itak,po tleh je veliko listja,kamnov,spolzko

Bili danes. Vremenarji so pravilno napovedali jasno vreme v Gornjesavski dolini, smo mislili, da bo seglo tudi čez mejo, ampak je žal bila megla. K sreči ne gosta, tako da smo še vedno lahko uživali v lepotah še ene "smaragdne lepotice", če so se že oddaljenejši objekti (npr. most nad sotesko) videli nekoliko slabše.

Tisto o primerjavi z Vintagrjem (namreč težavnosti; o lepoti bi se dalo razpravljati) vzamem nazaj. Sicer so se nizki čevlji s primernim podplatom obnesli čisto v redu, gojzarji bi bili že overkill. Pač malo previdneje je treba stopati po delih po skalah, koreninah ipd. in to je to.

Ker očitno še ni opisa poti, bi ga v naslednjih dneh napisal in tja nalepil slike. Poskus GPS tracka žal ni uspel, očitno soteska preveč moti signal.

Ampak ob dodajanju "gore" bom moral najprej določiti gorovje. Kot se mi dozdeva, to sodi še v podaljšek Karavank, ki naj bi na zahodu segale prav do Ziljice. Razen če me kdo ne prepriča, da so to morebiti že Julijci...

Potem bo treba doreči uradno slovensko ime. Na trijezični tabli ob izhodiščnem parkirišču piše Ziljska globel. Samo to mi vleče na Ziljo na avstrijskem Koroškem, bila bi lahko kvečjemu "ziljiška". Še raje pa kar Globel ali Soteska Ziljice. Ponekod se najde tudi Mala Ziljica, vendar izključno v zapisih o tej soteski, poleg tega bi potem morala nekje biti še velika...

Tista tabla sicer ni najbolj kredibilna, na njej namreč omenjajo tudi spomenik Napoleonu. Ko pridemo do tja, je takoj jasno, da tisto ne more biti niti Francoz, kaj šele Napoleon, tamkajšnje table nas poučijo, da je postavljen na čast avstrijskim vojakom, ki so se bojevali proti Napoleonu.

Če ne bi bilo megle, bi najbrž bil izpred spomenika kar lep razgled proti severu. Tam je tudi cel kup klopc, precej več kot je prostora na parkirišču. Verjetno imajo Trbižani tam svoj "Rožnik" ali pa tja skrene dosti kolesarjev z bližnje kol. steze. Tam se tudi prične vratolomen spust (če gremo v nasprotni smeri urinega kazalca) po številnih ovinkih in stopnicah vse do rečnega brega.

Potem se pot ves čas drži rečnega desnega brega, malo gor, malo dol, ali po skalah ali po lesenih "vintgarskih" potkah. Ves čas nas pred morebitnim padajočim kamenjem ščitijo mreže na pobočju, na nekem mestu ne gre drugače kot čez zelo kratek predor, malo naprej pa nekaj kot nagrobnik, vendar je zgolj spomenik grofu Carlu von Arcu Zinnebergu, ki je s pobudo glavni "krivec", da lahko uživamo na tej poti (dokončanja zaradi prezgodnje smrti žal ni dočakal). Če koga zanima, je malo več o njem tule v nemščini (hmmm, Celovčani uporabljajo italijansko ime reke namesto njihovega klenega Gailitz): https://www.kleinezeitung.at/kaernten/18744075/rundwandern-im-gedenken-an-graf-carl

Pot še nekaj časa vodi ob reki, tudi pod previsom, potem pa se že usmeri navzgor in začne zapuščati sotesko, tokrat je vzpon (ali spust, če gremo v nasprotni smeri) nekoliko manj vratolomen. Ampak ne še tako hitro, ker nas čaka še "skrito presenečenje". Ko med vzpenjanjem naletimo na klopco pred ogrado, lahko pravzaprav stopimo za to ogrado in hitro najdemo vrh slapu Rio Molino (po slovensko bi verjetno bilo Mlinščica ali kaj podobnega), ki je sicer dobro "skrit" za skalo, da se ga s poti ne opazi. No, od tam laho vidimo samo njegov vrh in zaslutimo, da je kar visok (po moji pribl. oceni vsaj 10m). Če si ga želimo ogledati z druge perspektive, moramo najprej priti ven. Med nadaljnjim vzpenjanjem na nekem ovinku idilo na vsem lepem prekine hrup in skozi drevje lahko celo opazimo avtocesto iz Avstrije. Nekoliko naprej nas pričaka kamen KRB, zraven pa kar dve razlagi. Tista druga in daljša, ki trdi, da je to kratica za Kronprinz Rudolf Bahn, kot se je imenovala proga proti Jesenicam in Ljubljani, je pravilna, prva v večjem fontu pa je čisto mimo.

Takoj za tem KRB kamnom pa se že znajdemo na kolesarski stezi med Trbižem in Ratečami. Desno bi za ovinkom hitro dosegli izhodiščno parkirišče, ampak čisto na levi je nekdanji železniški in danes kolesarski most, ki smo ga sicer videli tudi iz soteske. Po prometnem znaku sodeč ima nosilnost samo 400 kg (oz. 0,4 tone). In z drugega konca tega mosta se lahko opazi prej omenjeni slap. Ampak Italijani znajo včasih biti res "umetniki". Saj je hvalevredno, da so nekdanjo progo oživili v zelo lepo kolesarsko pot in obenem revitalizirali tudi ta most. Ampak če lahko celo mimodrveči "pogačarji" opazijo, da stoji most nad slikovito sosesko, in bi si zaželeli kakšen posnetek... Hja, prevozen je samo srednji del mostu, oba robova pa sta temeljito zabarikadirana, da ti pogled na katerokoli stran zastira dvojna ograja. Ali imaš pri sebi kaj podobnega periskopu ali enostavno dvigneš roke in fotkaš na slepo... Ampak s teleskopskim objektivom sem vendarle nekako uspel ujeti slap.

In najbolj zanimivo. Ker smo prišli zgodaj, smo imeli celotno nedvomno "instagramsko" sotesko izključno zase. Po izhodu smo šli čez most in proti Trbižu, ob vrnitvi nekaj ur kasneje bolj majhno parkirišče še vedno ni bilo polno. Za razliko od "konkurence" v bližini Bleda nas niti parkiranje niti vstop nista stala niti centa. Kaže, da znajo dobro skrivati svoje bisere...