Camino Invierno je ena tistih španskih poti, ki so me najbolj presenetile. Prvič zato, ker je obvoznica Caminu Frances in sem pričakoval mnogo več obiska. Ni ga bilo, vsega skupaj sva srečala le šest peregrinov. Drugič pa zato, ker je to izjemno lepa pot, dobro speljana in odlično opremljena z oznakami. Čisto drugače od pričakovanj. Predstavljal sem si namreč podobno pokrajino, kot je tista na Francoski smeri. Kako narobe, na najino srečo
.
Camino Invierno je stara povezava romarjev od Ponferrade do Santiaga de Compostela predvsem v mesecih, ko so najvišji predeli Camina Frances še pod snegom. Do Santiaga prehodimo 270 km in 6.500 višincev. Odcep zanj je v Ponferradi in že kar takoj na začetku te pričaka pozdravni kamen z imenom poti. V nadaljevanju je teh oznak več kot dovolj in tudi kilometrske oznake do Santiaga so tukaj stalnica. V sledečih dneh se pokrajina stalno spreminja in velikokrat je prava paša za oči. Asfalta ni veliko, ceste so večinoma stranske in neprometne. V zaključnem delu se Camino Invierno v mestecu Laxe pridruži Caminu Sanabres (
KLIK). Od tod do Santiaga ni več daleč, vstopna smer pa je popolnoma neobremenjena od stokilometrašev. Kdor je že hodil proti Santiagu iz smeri Luga dobro ve, o čem govorim
.
Za naju je bil Camino Invierno logično nadaljevanje po pravkar prehojenem Camino Olvidadu (
KLIK). Skupna točka je bila Ponferrada, kjer sva si vzela čas za počitek, obnovo zalog in pranje oblačil. Po jutranji kavici sva se v rahlem dežju odpravila proti začetku najine poti. Vmes sva srečala kar nekaj zaspanih peregrinov, ki so hiteli po najbolj oblegani Francoski poti. Kakšno nasprotje temu, kar sva doživela v naslednjih dneh. Na celotnem Inviernu jih nisva srečala toliko, kot samo tukaj v Ponferradi.
V naslednjih dneh sva se velikokrat vprašala, kateri Camino je pravzaprav lepši ... ravnokar prehojeni Olvidado ali Invierno, ki naju je presenečal dan za dnem. Marsikdaj se je tehtnica prevesila na njegovo stran, čeprav sta oba lepa. In da ne bo pomote ... tudi tukaj so prenočišča skopo odmerjena, ravno tako postojanke za okrepčilo. Vseeno svoje odtehta več albergov in dobro označena pot. Zakaj sva na tej poti srečala tako malo peregrinov mi bo ostalo večna uganka
.
Še nekaj aktualnih novic iz Santiaga de Compostele (Maj 2022) ...
Katedrala je končno obnovljena, tako zunaj kot znotraj. Nahrbtniki so že dolgo prepovedani, jih pa marsikdo odloži na vhodu poleg redarja. Vhod je stranski, glavna vrata so zaprta. Število obiskovalcev je omejeno, tako da v času turističnega navala z lahkoto ostaneš zunaj. Midva sva katedralo obiskala zadnji dan ob 8.30 zjutraj in tako prazne katedrale še nisem videl
. Za mašo je dobro priti vsaj pol ure prej, ker po določenem številu obiskovalcev vhodna vrata zaprejo.
Urad za peregrine je s selitvijo na novo lokacijo izgubil svoj čar. Vse je popolnoma brezosebno. Peregrini se skoraj ne pozdravljajo, nihče nikomur ne ploska ob prejeti plaketi. Kako drugače je bilo v starem delu mesta na prejšnji lokaciji. Poleg tega te varnostniki ne spustijo v urad, dokler na ulici ne izpolniš prijavne ankete. To pomeni da na zunanjem terminalu s pametnim telefonom poskeniraš QR kodo, ki ti nato odpre anketo. Vanjo moraš vnesti vse zahtevane podatke, kar veščemu uporabniku vseeno odnese 10 minut mučnega dela. Izpolnjeno anketo elektronsko pošlješ preko spleta, na telefon pa potem prejmeš novo QR kodo. To pokažeš varnostniku na vhodu. On ti na njeni podlagi natisne listek s čakalno številko. Šele potem te spustijo v stavbo in se postaviš v vrsto pred okenci. Tam na ekranu pred sprejemno pisarno čakaš svojo številko. Poleg nje se pojavi še številka okenca kamor moraš iti in kjer dobiš plaketo. Maska je bila v uradu še vedno obvezna kljub predhodni odpravi ukrepov v Španiji.
V restavracijah ni več klasičnih jedilnih listov. Običajno je pred vhodom na tabli nakracano nekaj jedi, znotraj pa te na mizah pričakajo vsemogoče QR kode. To poskeniraš in na telefonu se prikaže jedilnik, španski seveda. Brez pametnega telefona torej nikamor, sploh brez takega z velikim ekranom ne. Po nekaj španskega pregovarjanja z natakarico sva le uspela naročiti paello z morskimi sadeži, kar se je pokazalo za več kot odlično izbiro. Še dobro da nisva dobila take s QR kodami
.
Glavno avtobusno postajo so nedavno podrli. Najin zadnji dan tik pred odhodom sva kot dva telička zrla v ogromno luknjo na njenem mestu in se spraševala od kod neki sedaj vozi avtobus na letališče. Da ne bo še kdo v podobni zadregi naj izdam skrivnost. Majcena avtobusna postaja na isti strani ceste je prava izbira. Letališki avtobus se bo zagotovo ustavil tudi tu.
Za zaključek ... obema je bilo žal, da se kljub mnogim prehojenim kilometrom najina letošnja pot v Santiagu zaključuje in da nimava dodatnih dni za hojo. Ko narediš prvih sto kilometrov, končno število namreč ni več tako zelo pomembno. Toplo priporočam
. Več v fotozgodbi ...