Hribi.net
Hribi.net
Login
Login
User name:
Password:
Login
Not registered yet? Register now.
Forgot your password?
    
News / 100 let markacije ob 129-letnici PZS

100 let markacije ob 129-letnici PZS

25.02.2022
Slovensko planinsko društvo (SPD), predhodnik Planinske zveze Slovenije (PZS), je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893, krovna planinska organizacija pa 129 let pozneje v 293 društvih in klubih združuje skoraj 52 tisoč članov. Planinska zveza Slovenije, ena izmed najbolj množičnih nevladnih in prostovoljskih organizacij v Sloveniji in najbolj množična športna organizacija, je zveza društev, zavezanih žlahtnemu planinskemu izročilu, prostovoljstvu, humanitarnosti in skrbi za ohranitev gorske narave. Planinstvo združuje številne dejavnosti, povezane z gorami. Športne aktivnosti, ki se večinoma izvajajo v naravnem okolju, se dopolnjujejo in bogatijo z različnimi oblikami kulturnih in drugih dejavnosti. Pomembna osnova za mnogo dejavnosti so planinske poti in koče, sad dela številnih generacij markacistov, oskrbnikov, gospodarjev koč in drugih društvenih delavcev. PZS posveča posebno pozornost usposabljanju članstva, namenjeno predvsem varnemu izvajanju športnih dejavnosti, pa tudi skrbi za ohranitev naravnega okolja.

Monografija Slovensko planinstvo skozi čas, ki je ob jubileju izšla pri Planinski založbi, skozi oči zgodovinarjev Petra Mikše in Kornelije Ajlec ponuja pregled zgodovine planinstva na Slovenskem. V kronološkem sosledju sledi razvoju planinstva od prvih zabeleženih pristopov v slovenske gore prek številnih alpinističnih uspehov v svetovnih gorstvih, odprtja Slovenskega planinskega muzeja in vse do aktivnosti današnjih dni. Opremljena je s kratkimi biografijami vidnejših planincev in alpinistov, opisi pojmov in razlago posameznih dogodkov, predvsem pa z bogatim slikovnim gradivom - in tako ponuja bogato predstavitev planinske zgodovine in ljudi, ki so to zgodovino krojili.

Že z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva se je začela poglavitna dejavnost markiranja planinskih poti, da bi zavarovali slovenske poti pred tujim poseganjem, po prvi svetovni vojni pa so v SPD začeli razmišljati o drugačnem enotnem načinu označevanja planinskih poti. Za očeta slovenske markacije velja Alojz Knafelc, ki je bil 4. marca 1922 na občnem zboru SPD izvoljen v osrednji odbor kot načelnik markacijskega odbora. Knafelc je na podlagi številnih poskusov in predlogov oblikoval enotni oznaki za označevanje planinskih poti: markacijo, belo piko z rdečim kolobarjem, ki jo danes imenujemo Knafelčeva markacija, njegov izum pa je tudi smerna tabla v rdeči barvi z belim napisom. Knafelčeva markacija je likovno izčiščen in popoln znak, ki je obenem izviren, udomačen, funkcionalen, preprost, opazen in razpoznaven. V toku desetletij je kot nepogrešljiva spremljevalka na planinskih poteh postala simbol slovenskega planinstva. Od leta 2007 je zaščitena z zakonom o planinskih poteh, s pomočjo katerega so planinske poti postale del javne infrastrukture, od leta 2016 je tudi zaščitena blagovna znamka.

"Planinska markacija mora biti tako dobro vidna in preprosta kot tudi enotna na vsem državnem ozemlju. Alojz Knafelc je to začrtal že pred sto leti in vse od takrat pogled na našo markacijo pri obiskovalcih gora zbuja zaupanje, saj vedo, da se podajajo na dobro vzdrževano in primerno opremljeno planinsko pot. Knafelčevo poslanstvo danes uresničuje okrog tisoč prostovoljcev markacistov, ki skrbijo za gosto omrežje okoli 10.000 kilometrov planinskih in okoli 2.000 kilometrov turnokolesarskih poti. Finančno breme vzdrževanja poti, ki jih uporabljamo vsi, tako domačini kot tujci, pa je vse do zdaj pretežno na plečih Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Novi zakon o planinskih poteh sicer obeta znatno pomoč države, toda njegova realizacija se je žal spet odmaknila v prihodnost," ob dvojnem jubileju poudarja predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan, tudi dolgoletni markacist, pobudnik strojne nadelave planinskih poti in vodja tehnične skupine markacistov PZS.

Markiranje planinskih poti torej sega že v leto 1893, ko so na ustanovnem občnem zboru SPD poleg glavnega odbora ustanovili tudi markacijski odbor, ki je štel sedem članov. Že v prvem letu delovanja je slovenska planinska organizacija označila 97 poti - poglavitni namen je bil preprečiti Nemcem, da bi po naših planinskih poteh še naprej delali nemške napise in kažipote. Za prvotno označevanje so uporabljali ravne črte (proge) v rdeči, zeleni, rumeni, modri, ponekod tudi črni barvi in potek poti označevali s križi, večjimi kvadrati in krogi. Tak način markiranja se je ohranil vse do konca prve svetovne vojne. Da bi poenotili oznake, so leta 1895 v četrti številki Planinskega vestnika izdali Določila o zaznamovanju potov Slovenskega planinskega društva.

Po prvi svetovni vojni so v SPD začeli razmišljati o drugačnem enotnem načinu označevanja planinskih poti. Da bi se v markacijski dejavnosti ustvaril enoten sistem označevanja, je Turistovski klub Skala konec leta 1921 organiziral tečaj za markiranje. Vodil ga je kartograf in planinec Alojz Knafelc, ki je bil 4. marca 1922 na občnem zboru SPD izvoljen v osrednji odbor kot načelnik markacijskega odbora. Poglavitno zaslugo za uveljavitev markacije ima prav Knafelc, ki je na podlagi predlogov in poskusov oblikoval enotno oznako - belo piko z rdečim kolobarjem okoli -, zato jo danes po njem imenujemo Knafelčeva markacija, vpeljal pa je tudi enotno usmerjevalno tablo v rdeči barvi z belim napisom. Navodila za markiranje potov je objavil v julijski številki Planinskega vestnika leta 1922 in leta 1924 še v samostojni publikaciji - na prvi strani vsake knjižice je bila ročno narisana markacija.

"Markacija daje turistu sigurnost, da bo po izbrani poti dospel na gotov cilj. Vsak znak ga utrjuje v zavesti, da je na pravi poti. Zato mora biti vsaka markacija lahko in dobro vidna, včasih bolj gosta, včasih bolj redka. Na dobro izhojeni poti, n. pr. cesti, kolovozu, so znamenja lahko bolj redka; tu so markacije le pomirovalne. Izdatno je treba markirati pri vsakem razpotju; tam je treba na pravi poti naslikati najmanj tri znake, tako da se iz razpotja nedvomno vidijo," je Knafelc začel Navodila za markiranje potov pred sto leti, ko je izraz turizem označeval planinstvo, gorništvo, turist pa je bila oseba, ki se je odpravila na turo v gore. Markacijo se še danes riše po njegovih navodilih, tako da je vidna v smeri hoje in nas s tem vodi po pravi poti. Običajno je narisana v višini oči na desni strani na drevesih, skalah, včasih tudi na drugih objektih. Takoj za razpotjem je navadno vidna naslednja markacija, ki potrdi, da smo na pravi poti.

Že spomladi 1922 se je začela akcija za označitev vseh naših planinskih poti z novo markacijo in smernimi tablami, in sicer pred sokolskim zletom v Ljubljani. "Markacije naj bodo okrogle; najprvo z belo barvo v sredi in okrog rdeče. Bel znotranji krog naj bode v dolinah, posebno v gozdu večji in v apnenskih gorah manjši. Markira naj se posebej tja in posebej nazaj ista pot," je opredelil Knafelc, pod vodstvom katerega so skalaši prevzeli nalogo markiranja poti z novimi znaki, v pomoč so jim bili tudi številni zavzeti člani SPD. V dobrih dveh mesecih so bile vse glavne poti opremljene z novo markacijo in tablicami. Ker je že takrat prihajalo do odtujitev in poškodb oznak, so Knafelčevo markacijo leta 1933 zaščitili v odredbi Dravske banovine. Po drugi svetovni vojni je Planinska zveza Slovenije, ustanovljena 6. junija 1948 kot naslednica Slovenskega planinskega društva, nadaljevala s tem enotnim označevanjem. Istega leta so na skupščini PZS in nato še na skupščini Planinske zveze Jugoslavije sprejeli Pravila in navodila za markiranje, s čimer se je Knafelčeva markacija razširila na območje celotne nekdanje Jugoslavije.

Številne drobce slovenske planinske zgodovine že od leta 1895 prinaša revija Planinski vestnik, najstarejša še izhajajoča slovenska revija. Po desetih letih od prve izdaje Slovensko planinstvo pa se je PZS odločila za izid druge, predelane in dopolnjene izdaje monografije, tokrat le v slovenskem jeziku - z naslovom Slovensko planinstvo skozi čas. Tudi ta je bila zaupana zgodovinarjema dr. Petru Mikši in dr. Korneliji Ajlec, ki se aktivno ukvarjata s sodobno slovensko zgodovino, zgodovino gorskega sveta in zgodovino društev. "Čeprav veduta Alp ponuja občutek pomirjenosti, so bili najvišji vrhovi Slovenije v preteklosti kulisa za politične in kulturne, danes pa predvsem okoljske boje. Ti so odražali in sooblikovali razvoj slovenske narodne samobitnosti, za kar se je gore prilaščalo, preoblikovalo in oblikovalo glede na potrebe posameznikov in skupini, skozi čas pa so postale narodni simbol. Do danes planinarjenje ostaja najbolj množičen nacionalni šport, gore pa kraj sproščanja in druženja. Nikoli iz mode, nikoli pozabljene," poudarjata avtorja monografije in dodajata: "Knjiga Slovensko planinstvo skozi čas skoraj že enciklopedično in z obilo slikovnega materiala prinaša vpogled v razvoj planinstva pri nas preko prikaza prvih raziskovalcev slovenskega vzpetega sveta, razvoja gorskega turizma, planinstva in alpinizma. Predstavljeni so posamezniki, skupine, združbe in dogodki, ki so ključno vplivali na planinstvo v današnji obliki in obsegu. Knjiga, ki jo mora imeti vsak ljubitelj gora ne le na polici, ampak čim pogosteje tudi v rokah."
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Terms of use, Cookies