31.07.2009
Nevihta je vremenski pojav, ki jo poleg padavin spremljajo
še grmenje, bliskanje in strele. Obiskovalci gora moramo vedeti, da se med
nevihto ne smemo zadrževati na vrhovih in grebenih, saj strela najpogosteje
udari v najvišjo točko. Prav tako se moramo umakniti z območij, ki privlačijo
udar strele. Ta območja so predvsem varovane planinske poti, ki so polne
železja.
Poznamo več vrst neviht: Najpogostejše so vročinske nevihte,
ki se pojavljajo od aprila do septembra in to predvsem v popoldanskem in večernem času,
redkeje že zgodaj dopoldan. Tem nevihtam se lahko izognemo, če se na pot
odpravimo zelo zgodaj, tako da z vrhov sestopimo že dopoldan. Veliko bolj
nevarne, a manj pogoste so nevihte, ki spremljajo prehod hladne fronte. Takrat
lahko pričakujemo močne nalive z vetrom, lahko tudi točo in snegom. Ob teh
nevihtah se sproščajo velike količine energije, zato prihaja do zelo pogostih
udarov strel. Srečanje s tako nevihto preprečimo, če ob napovedi prehoda hladne
fronte ostanemo doma.
Kako zaznamo nevihtni dan? Jutranja barva neba je bolj bela
kot modra. To je znak, da je v zraku velika količina vlage. Že zgodaj zjutraj
se začno delati sprva majhni, nato pa vse večji kopasti oblaki, ki prerastejo v
nevihte. Znak za poslabšanje vremena je tudi velika naelektrenost ozračja, ki
jo prepoznamo po dviganju las v nebo.
Kdaj je verjetnost neviht zelo majhna? Ob nočnem pogledu v
nebo opazimo neštete zvezde, jutro je jasno brez oblačka, trava je rosna, piha
šibak veter vzhodnih smeri.
Vedno preden odhajamo v gore spremljamo vremensko napoved.
Padajoče kamenje je vzrok številnim gorskim nesrečam v
Sloveniji in tujini. Ker so te nesreče vse bolj pogoste, predvsem zaradi vse
večjega števila obiskovalcev gora, dajemo nekaj napotkov kako povečati varnost
planincev.
Najprej moramo vedeti katera so območja, kjer je večja verjetnost za padajoče
kamenje. To so stene, kamnita pobočja, ozke doline, soteske, grape, žlebovi,
strmi travniki in strma pobočja.
Vzroki za padajoče kamenje pa so sledeči:
-Najnevarnejši katerega ne moremo predvideti je potres. V tem primeru prihaja
do večjih skalnih podorov in hoja po teh poteh ni varna še nekaj let po
potresu.
-Nevihta, ki že sama prinaša veliko nevarnost povzroča tudi padajoče kamenje.
Ob udaru strele v kamnito pobočje se sproži kamenje, ki naprej leti v dolino z
veliko hitrostjo.
-Taljenje snega je vzrok za padajoče kamenje predvsem v pomladanskih in
zgodnjih poletnih dneh. Ko se sneg tali se z njega odlomi manjši ali večji kos trdega
snega, ki pade navzdol in pri tem lahko v dolino porine večje kose kamenja.
Najbolj nevarna so območja pod stenami, saj se nad nami, ponavadi na grebenu
odtrga opast (napihan sneg na grebenih), ki leti v dolino.
-Živali prožijo kamenje na strmih kamnitih pobočjih, pogosto nad planinskimi
potmi in brezpotji.
-Planinci, ki s svojo hojo po poti hodijo po kamenju in pri tem ne pazijo, da
med hojo ne prožijo kamenja. Najbolj nevarne so precej obiskane poti na katere
hodijo manj izkušeni planinci ali celo turisti. V Sloveniji imamo kar nekaj
takih poti, najbolj nevarne pa so Mangart, Mojstrovka po Hanzovi poti, Prisank,
Prestreljenik in Triglav. To so predvsem poti, ki imajo visoko nadmorsko višino
izhodišča.
-Obstaja še nekaj manj pogostih vzrokov.
Kako ravnamo, ko hodimo po pobočjih, kjer lahko pričakujemo padajoče kamenj:
-Nadenemo si čelado,
-Čim hitreje, a vseeno varno prehodimo ta pobočja,
-Pazimo, da sami ne prožimo kamenja,
-Ne malicamo.
Če opazimo, da v naši bližini leti kamenje opozorimo ostale planince z močnim
glasom PAZI KAMENJE PADA, mi pa se skušamo čim hitreje umakniti na varno mesto.
Če ne najdemo povsem varnega mesta si z nahrbtnikom naredimo nekaj ščita.
Najbolj si moramo zavarovati glavo, vrat, tilnik in hrbtenico.
Zdrs je najpogostejši vzrok hudih gorskih nesreč, ki
se nemalokrat konča s smrtjo planinca. Do zdrsov najpogosteje prihaja v
pozno pomladanskih in zgodnje poletnih mesecih, ko so planinske poti, ki se
nahajajo predvsem v osojnih legah še pod snegom. Te zdrse preprečimo, če imamo
s seboj zimsko opremo (cepin, dereze in čelado, slednja prepreči hude poškodbe
glave v primeru zdrsa). Do zdrsov pa prihaja tudi na kopnih poteh, predvsem na
strmih travnatih pobočjih in plezalnih poteh. Na mokrih strmih travah nam bodo
v pomoč dereze, ki pa niso najbolj praktične za hojo po kopnem, zato se raje po
dežju izogibajmo takim potem. Na plezalnih poteh pa velja pravilo treh
oprijemalnih točk, ter zadnja leta vse bolj nepogrešljivi komplet za samovarovanje.
Pri pravilu treh oprijemalnih točk moramo paziti, da imamo za oprimek dve roki
in eno nogo za stop ali obratno (dve nogi in eno roko, torej nikoli istočasno
ne premikamo roke in noge). Taka hoja je res nekoliko počasnejša, a veliko bolj
varna. Previdni moramo biti v vetrovnem vremenu, saj nas lahko močan sunek
vetra dobesedno prestavi in, če hodimo po strmi poti ali grebenu lahko zdrsnemo
v globino.
Če pride do zdrsa, se skušajmo čim hitreje ustaviti (ne
varčujmo z rokami in nogami), med drsenjem pa pazimo na glavo.
Megla nas lahko spravi v nezavidljiv položaj, če se nahajamo
na brezpotju ali podih. Zaradi izgube orientacije se lahko hitro izgubimo in
zajame nas lahko noč, ki s seboj prinese mrzel zrak in posledično podhladitev.
Za varnejšo hojo imejmo vedno s seboj mobilni telefon, GPS napravo ali kompas,
zemljevid in topla oblačila.
Kače najpogosteje opazimo v toplih vlažnih dneh v visokih
travah, rušju in obronkih gozda. V Sloveniji poznamo tri vrste strupenih kač.
Najnevarnejši je modras, ki se zadržuje v nižjih predelih. Manj strupena pa sta
navadni in rilčasti gad, slednjega pri nas opazimo le zahodno od reke Soče.
Navadni gad je najbolj pogosta kača v slovenskih gorah in jo lahko opazimo vse
do 2400 m visoko, najpogosteje v pasu rušja.
Kača se človeku poskuša vedno umakniti in se tudi bo, če ga
le ne presenitimo in stopimo ali primemo z roko v njegovo neposredno bližino.
Takrat v obrambi tudi ugrizne. Če pride do ugriza ne reagirajmo panično saj
ugriz pri odraslem človeku ni smrtno nevaren (bolj nevaren je pri majhnjih
otrocih). Največja verjetnost je, da nas bo ugriznila v nogo ali roko. V tem
primeru si RAHLO prevežemo mesto nad ugrizom, s tem upočasnimo pretok krvi.
Nato se takoj odpravimo k zdravniku, če smo daleč od avtomobila (visoko v gorah)
pokličemo 112 in počakamo na helikopter, če zaradi neugodnega vremena
helikopter ne more poleteti se počasi brez večjega napora odpravimo v dolino in
naprej k zdravniku. Pri zdravniku nas lahko zadržijo nekaj dni na opazovanju,
bolečina ugriza pa izgine najpozneje po enem mesecu.
Klopi so majhne živali, ki spadajo v družino pršic. Zaradi
okuženosti jih uvrščamo med najbolj nevarne živalske vrste v Sloveniji. Klop
povzroča dve zelo nevarni nalezljivi bolezni kot sta klopni meningitis in borelioza.
Proti klopnemu meningitisu se lahko preventivno zaščitimo, če se predhodno
cepimo. Proti boreliozi pa cepiva še ni, zato spremljajmo mesto ugriza še nekaj
dni po tem, ko smo našli klopa. Če se okrog tega mesta pojavi rdeč krog moramo
takoj k zdravniku.
Klopi se najpogosteje pojavljajo na vlažnih travnikih,
obronkih gozdov in grmičevju. Največ klopov je do nadmorske višine 800m, višje
pa njihovo število postopoma upada in nad 1400 m so že zelo redki. Klopi
postanejo aktivni, ko temperatura zraka preseže 5 stopinj Celzija.
Kako se zaščitimo pred klopi: Uporabljajmo zaščitna sredstva
pred klopi in drugimi žuželkami, nosimo gladka in svetla oblačila ter gladko
belo pokrivalo. Po vsaki planinski turi si pregledamo telo in si temeljito
operemo glavo, če opazimo klopa ga moramo odstraniti (pri odstranjevanju
pazimo, da smo mu odstranili tudi glavo). Obleke, ki smo imeli na planinski
turi, operemo v pralnem stroju.