dolinka - Zadnja sporočila

I think information from hut is corect, because they asked hut keper for transport too Planica valy in the morning. So they are not on the mountain.

Dan I contacted hut in Tamar your friends left the hut this morning they were ok. They were not on Jalovec. I think they will contact you later ! Marko K.

Iam chef of mountain rescue team Rateče. If you read this I would need more information about what is going on. Are you in Tamar or at home. Can you contact me on phone

+ 38641749088 MARKO!

lavinski trojček priporočam vsem, tudi zato, da vas (nas) bomo hitreje (vsaj) našli, tudi če vas ne bomo mogli rešiti (vsaj žolno, dodatno tudi Recco nekje na obleki). Tako je tudi izpostavljenost reševalcev manjša. Pa nisem sarkastična, ampak realna. To je po mojem tudi odgovorno obnašanje v gorah, tudi do reševalcev. lp

Pa zelo priporočam, da si tudi gorniki, ne samo turni smučarji, ki nameravate v prihajajoči zimi osvajat nižje in višje vrhove, omislite popolno lavinsko opremo (žolna, lopata, sonda) in se jo tudi naučite uporabljati. Plaz ne zasuje samo smučarjev!

V hribih (gorah) je po moje vsak odgovoren zase. To zagotovo ne velja za otroke. Kazensko odgovoren je vsak za malomarnost, namerno povzročitev poškodbe, škode. Zato je v dežurnem helikopterju vedno prisoten tudi policist gorske enote policije, ki presodi ali ima nesreča znake kaznivega dejanja.
Drugače pa je z našo moralno odgovornostjo za naše so-pohodnike,plezalce,gornike, kadar v skupini ni poklicnega vodnika. Po moje si tisti, ki že dalj časa obiskujemo gore ustvarimo nek stalen krog ljudi s katerimi delamo določene ture. Ponavadi nagonsko prevzame nekakšno vodenje tisti, ki je najbolj izkušen oz. tisti, ki turo najbolj pozna. V hribe grem vedno z ljudmi, ki jih dobro poznam in jim zaupam, vendar mora biti tudi obratno. Spremljala (ne vodila) sem že veliko različnih skupin PD, taborov za otroke, skupnih izletov. V tem primeru se vedno nekako znajdem na koncu skupine in poskušam pomagati tistim, ki jim gre najtežje (s pravilnim tempom, pogovorom, razporeditvijo počitka...). V primeru pa da grem s prijatelji, reševalci, alpinisti pa se vedno ve kdo je najšibkejši in se njemu prilagaja in pomaga (včasih sem to tudi jaz) in vsi v taki skupini delujemo na enak način. Priznam pa, da je najlažje it sam, seveda če se zavedaš svojih sposobnosti (nesreča pa je nepredvidljiva) in v svojem načinu uživaš, v miru in naravi. V hribe hodim od otroštva (v tistih časih seveda brez čelade in samovarovanja in v teniskah) in priznam, da kar težko gledam tole norijo, obleganje, tekmovanje, sploh če me zbudi sredi noči klic v reševanje (in lepo prostovoljno grem). lp

Pa zakaj morate tako grdo vse komentirat. Človek se je čutil sposobnega, prebral je opis in je pisalo zelo zahtevno...še vedno se je čutil sposobnega in je šel. In je pot tudi prehodil in prelezel. Čestitke. Saj ni znaka prepovedano za začetnike, pa če dobro gledaš se tudi markacije vidijo, se je pač veliko novega naučil. Če bi se pa poškodoval ima pa GRS smisel za obstoj (samo važno da pade na našo stran). Čestitke, sem vesela, da se je toliko ljudi letos podalo v naše konce.

Tudi jaz sem enakega mnenja in se mi zdi edino pravilno, da slike omenjene dvojice umaknete, ker se mi zdi to poseganje v človekovo zasebnost (po moje vas lahko tudi tožita).
Tudi sama sem prvič pred 15 leti prehodila (preplezala) iz jezer na vrh Mangrta podobno opremljena, je bilo pač tako in veliko nas je bilo takih in tudi ni bilo denarja za opremo. Vse našteto je "SAMOVAROVANJE" in ni zakona kjer bi pisalo, da je ta oprema obvezna.
Le čevlje sodi naj kopitar...

Tako je, naslednja je pa na Velikem Rujnu, nato pa sem šla na Buljmo in na Struge (zavetišče) - (tudi voda na Madrasovcu), nato pa na Vaganski vrh in na Sveto brdo ter na zavetišče Ivine vodice (voda) in nato skozi Malo Paklenico (težko prehodna kadar je voda).
Stap je res pravljičen (Čučavac, kapelica sv.Antuna, Stapina, Kamena galerija), tudi jaz zelo priporočam. Ne vem pa v kakšnem stanju so štirne in cisterne v jesenskem času.
Nekatere poti proti Liki so še vedno minirane in če jih ne poznaš dobro niso priporočljive.

Jaz sem avto vedno pustila v Senju. Iz Baških Oštarij do Karlobaga popoldan vozi bus (glej vozni red Gospić-Karlobag) in potem ujameš še tistega do Senja. Žal so letos zaprli hotel Velebno na B.Ošt., tam so imeli Velebitsko (pivo), omejene serije privatne pivovarne (sej vem da ne smem za alko delat reklame ampak je res dobro).
Glede Južnega velebita pa je stvar malo drugačna. Tam pa ni NIČ oskrbovanih koč, samo zavetišča, tako da je ta del zaradi tega nekoliko težji. Pa tudi izredno lep. Vse moraš nosit s seboj, pa še glede vode zna biti jeseni malo težav, ker je voda iz cistern. Najlepši del je okoli Stapa in Stapine (Kamena galerija). Tudi tukaj sem prehodila pot od Baških Oštarij do Svetega brda (preko Vaganskega vrha) in v Malo in Veliko Paklenico (vsakič malo drugače). Enkratne fotke imaš, pa itak je Velebit raj za fotografijo (še zame, ki nisem kaj prida). Bile pa smo v zadnjih 2 letih samo ženska ekipa in moram rečt, da sem neskončno uživala na Velebitu. Imajo pa Hrvati tukaj tudi nekaj najglobjih jam (Lukina jama, Velebita...), ki pa so moja želja, enkrat. Aja, nisem pa bila na Crnopcu, ki je nekako zaključek Velebita. So pa enkratne za videt Tulove grede (pot na vrh je razminirana, ne smeš pa ne levo in ne desno, če hočeš še malo živet. lp

Med Alanom in Baškimi Oštarijami je tudi še Ravni Dabar - idilično kraško polje s planinskim domom, katerega oskrbnik je Mile Prpić (tel. 053633016, 0981710933). In najbolje je vzeti za ta del dva dni, da greš potem še na enega od Dabarskih kukova ali na Kizo... Okolje je enkratno, res pa je da si lahko od Ravnega Dabra na Baških Oštarijah v 2 urah. Je pa pot od Alana do Ravnega Dabra bolj naporna na Severnem in Srednjem Velebitu (je kar kamnita - pa še omara za 4 dni na hrbtu jo je mal težjo nardila). Tako da sama premisli. Če rabite še kakšne info imam tudi vodniček..lp

Ojla, Premužičevo stazo sem prehodila 2x. Enkrat je bilo izhodišče 4 dnevnega prečenja Severnega Velebita Vratnik nad Senjem, drugič Oltari. Premužićeva staza se začne na Zavižanu (meteorološka postaja - koča -odprta celo leto) in konča na Baških Oštarijah. Vmes greš skozi strogi naravni rezervat Hajdučkih in Rožanskih kukova. Pot nima velikih vzponov in padcev ima pa izrrrrredne razglede in noro okolje. Vmes imaš (ne)oskrbovane koče - moraš prej poklicat da pridejo odpret (Alan, Ravni Dabar), hrano je potrebno v glavnem nosit sabo in vodo za en dan. Sedajle - september je še vedno pravi čas, ker ni vroče, je pa dan kratek (etapa je tudi 10 ur). Jaz grem na Velebit vedno maja, je enkratno lepo, pa tudi zdaj bi šlo, če je vreme ok. Najboljši vodnik dobiš na Hrvatskem planinarskem savezu (Alan Čaplar - vodič po hrvatskim planinama, Velebitski planinarski put), zemljevide pa naročiš na netu SMAND, je firma, ki jih tiska in ti jih tudi pošlje. Če želiš še kaj vedeti pa vprašaj. Velebit je zame eno najlepših pogorij...lp

Alessio še enkrat hvala. Upam, da se kje srečamo, jaz sem v zadnjem času samo v vaših koncih in moram priznati, da so me čisto prevzeli. Jutri grem v Bele vode. Lep pozdrav.

Hvala Alessio, bova zdaj jeseni šla, pa zdaj že veš kako se poznamo in da se ne zanimava samo midva z Markotom za to pot. Tako lepo vabi na cesti - nova tabla, da človeka že mora zanimati. Sem šla včeraj po vzhodnem grebenu na Nabojs (kar kosmato rušnato in malo za iskat je treba občutka) in nato naprej do biv.Mazzeni, krasno.
lp

Hvala Alessio, bova zdaj jeseni šla, pa zdaj že veš kako se poznamo in da se ne zanimava samo midva z Markotom za to pot. Tako lepo vabi na cesti - nova tabla, da človeka že mora zanimati. Sem šla včeraj po vzhodnem grebenu na Nabojs (kar kosmato rušnato in malo za iskat je treba občutka) in nato naprej do biv.Mazzeni, krasno.
lp