Danes, kot že napisano zgoraj, bila na Jalovcu. Ob 4:00 uri zjutraj naju na parkirišču spodbudi -10°C, zato malo hitreje stopiva, mimo doma v Tamarju sva zakoračila slabih 40 minut kasneje. Višje pod Ozebnikom je že bil viden odsev čelke, ki je počasi napredoval proti vstopu. Ko stopiva iz gozda naju preseneti sneg, katerega si osebno nisva želela: kombinacija ledenih plošč, napihanega snega, škripavčka,... itd., po večini pa sneg, ki se je prediral tudi do kolen. To srečujeva vse do vrha.
Vse do vstopa v Ozebnik slediva stopinjam predhodnika, kateremu sva zelo hvaležna, od vstopa naprej pa sama vlečeva gaz. Tu se mrazu pridruži še močan veter, ki dodatno niža temperaturo. Vetru se lahko zahvaliva tudi za zapihano gaz. Ob izstopu iz Ozebnika naju prvič obsije sonce in razpoloženje se še izboljša, ko se pred nama odprejo res lepi in čisti razgledi. Zimski pristop čez kamin res še ni primeren, snega niti za vzorec, zato gaz obnoviva na območju letne poti. Tu naj omenim malo težavnejši del (pri jeklenicah, katere trenutno gledajo ven), ki je bil poledenel s tanko lastjo ledu. Sam pristop po grebenu je res eden izmed lepših, sama gaz pa je lepo speljana z samo enim malo težjim prečenjem.
Na vrhu pa sva bila nagrajena z razgledi daleč na okoli. Začuda je na vrhu manj pihalo kot spodaj in lahko sva si privoščila malo daljše uživanje. Skratka, da uporabim Jure-tovo izjavo: Superlativi v vseh pogledih. Jalovec je res eden in edini! Še časovno: 6 ur do vrha izpred planiške velikanke (z vsemi pavzami in uživancijami), sestop 3,5 ure.