naz - Zadnja sporočila

Ja moram priznati, da sem Še celo noč razmišljala o medvedih. Jaz vse verjamem, kar ste napisali glede petja in žvižganja. Ampak problem, je v tem, da ti domišljija v glavi tako bujno dela in si ne moreš pomagati, čeprav probaš biti realen in si govoriš, pa saj ti nihče nič noče. No za vsak slučaj si bom na ruksak privezala kakšno piščalko ali pa plastično trobo z otroškega bicikla, da se mi ne bo več treba pogovarjati sama s sabo. Pa eno pot, ki sem si jo splanirala za naprej na Polšakovo kočo bom za nekaj časa prestavila.
Če pa sem sedaj po prespani noči čisto odkrita sem pa sama nase ponosna, vzhičena,..

Ja res, če po pravici povem se je tudi meni zdelo celo pot da hodiva samo malo eden za drugim.
Grlo me pa tudi malo boli. Doma sem možu samo tako v olepšani obliki povedala, da se mi je zdelo, da sem videla stopinje, drgače bi me še sedaj nadiral češ a ti je tega treba.

Pred nekaj urami sem se vrnila iz Goteniškega Snežnika. Ja moram priznati, da sem še čisto pod vtisom stopinj.
Najprej sem šla doma na internet iskat kako zgleda stopinja medveda v snegu. In ugotovim, da to je to, kar sem cel čas mislila na poti. Sploh pa sedaj ko še najdem tale forum. Če bi ga prej prečitala definitivno ne bi ša sem, ampak kam drugam.
Drugače po naravi nisem boječa, ampak živali se bojim. Ko sem videla prve stopinje sem si rekla, pa saj to ni to in šla naprej. Ampak bolj, ko greš naprej več je snega, več stopinj vidiš in si rečeš pa ne more biti kaj drugega. Seveda sem začela tehtati ali naj se obrnem ali naj grem naprej, kajti imela se prvotni plan, da naredim krog navzor iz Gotenice , navzdol proti Kočevski reki. Definitivno bi se obrnila, pa mi ni dišal tisti strmi del pod kamnitim zidom. Imam še namreč strah pred višino in mi je bila ljubša pot navzdol po gozdni cesti. Ja seveda sem začela žvižgati in juckati in še se sama s sabo pogovarjati in še kaj. Vmes sem pa cel čas premišljevala kako sem nespametna, da se nisem prej pozanimala. Probala sem se vsega spomniti, kar sem kdaj slišala, kako reagirati ob srečanju z medvedom. Seveda nisem naredila nobenega odmora samo hitela sem naprej. Sem mislila, saj bo kmalu bolje, ko pridem na gozdno cesto, ampak nič, zdelo se mi je še več stopinj. Meni se je zdelo, ko da bi se sprehajalo mravljišče medvedov in ne samo eden. Na vsakem koraku sem videla stopinje. Izginile so komaj, ko sem se spustila po gozdni cesti zelo nizko proti glavni cesti čez Gotenico. Vse skupaj je bilo precej adrenalinsko. Torej tisti, ki ste junaki kar gor (po možnosti v družbi), jaz ne grem več gor, vsaj tako kmalu ne.