SuzanaM - Zadnja sporočila

Skrivnostni otok v južnem egejskem morju, kjer se pobočja gora strmo spuščajo vse do kristalno čistega morja. Prelepe plaže in slikovite gorske vasice, v katerih se je že pred stoletji ustavil čas. Divja pokrajina, ki je še ni uničil masovni turizem. Močan veter, ki je nekoč poganjal mline, sedaj piha v vetrnice za pridobivanje električne energije in v jadra najbolj izkušenih surfarjev. Prijazni in ustrežljivi domačini. Glavno mestece Pigadia (tudi Karpatos) nudi nekaj turističnega utripa tistim, ki si tega želijo. Tako bi na kratko opisala med Kreto in Rodosom ležeči otok Karpatos.

Med potepanjem po otoku sem opazila veliko označenih pohodniških poti. Na sredini glavne nakupovalne ulice v Pigadiji sem naletela na trgovinico, ki je imela na voljo več planinskih kart. Na najboljši so bili za poti navedeni tudi podatki o trajanju hoje in višinski razliki. Po pripovedovanju lastnika trgovine so domačini navdušeni planinci. Najboljši čas za pohodništvo je od sredine septembra do novembra in spomladi, ko v gorah zacveti cvetje in zažuborijo potočki. Novembra naj bi bilo nekaj več dežja, pozimi pa lahko za kakšen dan najvišje vrhove pobeli sneg.
Najvišji vrh na otoku je 1.215 m visok Kali Limni.

Na otoku večinoma močno piha, tako da se vročina ne čuti tako, kot bi se sicer. Najmanj naj bi pihalo prav v zimskih mesecih. Pohodni čevlji prav pridejo tako zaradi kamnitih terenov kot bodečega rastja, ki hitro odrgne kožo. Po pripovedovanju domačinov je bilo letos veliko dežja, zato je bil otok konec junija in v začetku julija še ves zelen, temperature pa nič kaj poletne. Čez dan se je komaj ogrelo do 25, največ 28 stopinj, zvečer pa je še v dolgih rokavih zeblo.

Površina Karpatosa je 325 km2, v dolžino meri 49 km in do 11 km v širino, v najožji točki le 3,3 km (podatke sem našla na spletu in mogoče niso najbolj točni.)
Glavne ceste na otoku so v dobrem stanju in asfaltirane tudi do večjih plaž. Previdni moramo biti le na kamenje, koze in ovce na poti. Ker so ceste zelo vijugaste in se strmo spuščajo in vzpenjajo, je bolje, da najamemo nekoliko močnejši avto (sploh če nas je več v vozilu). Na otoku sem videla kar nekaj vozil s slovenskimi registrskimi oznakami, ki so na otok prišla s trajektom iz Patrasa ali preko Rodosa. Na otok vozi tudi naš letalski prevoznik, na letalu pa je bilo vsaj 70% Italijanov, ki so bili v času mojega obiska tudi prevladujoči gosti.

Na Karpatosu sem se takoj počutila kot doma. Nanj me je vleklo že 15 let in upam, da se še vrnem, saj se mi je zapisal globoko v srce.

Na poti v Trst se navadno ustavim pri obelisku na Opčinah in uživam v razgledu na spodaj ležeče mesto. Tako sem tudi videla tablo za krožno pot Napoleonska cesta (strada Napoleonica). Verjetno je bolj pravilno Napoleonova cesta, ime navajam tako, kot je navedeno na informativnih tablah ob poti. Krožna pot je dolga 8 km. Do Svetišča na Vejni je 4,5 km. V spomin na zadnje obdobje Napoleonove vladavine je dobila ime Napoleonica, leta 2009 pa so jo uredili v pešpot.

Pot po prijetni peščeni cesti se večji del blago spušča, pod slikovitimi stenami pred naseljem Borgo San Nazario pri Proseku pa se prične vzpenjati po asfaltu. Pred parkiriščem zavije na stezo ob robu pečin in nato skozi gozd do Marijinega svetišča na Vejni oz. Griži (Monte Grisa). Nadaljuje se po asfaltirani poti ob križevem potu (Via Crucis) in po stezi skozi gozd do izhodišča na Opčinah.

Na poti ne gre iskati samote, saj je izjemno priljubljena tako med tekači kot sprehajalci. Namesto tega lahko uživamo v izjemnih razgledih vse do Savudrije in Gradeža, če imamo srečo pa ujamemo tudi Dolomite in Julijske Alpe. Po slednje še pridem.

Pohajkovanje lahko nadaljujemo po Trstu ali pa si ogledamo bližnji grad Miramare.

Pri obelisku lahko parkiramo le 1 uro. Večje brezplačno parkirišče je ob krožišču.

Tako je bilo pred tednom dni, 24.05.2015:

Hvala obema. V živo je vsekakor lepše (sedaj je kar pravi čas), pridobljeni vtisi pa nam še dolgo grejejo srce.

Barve. Včeraj zaradi pozne ure in koprenastega neba komaj ujete v ruju, ki mu zadnji dež žal ni dodal intenzivnosti. Po sončnem zahodu pa končno nekaj veselja. Veter je tudi tokrat dobro hladil ozračje.

Zlatica, hvala. Rada bi pokazala več ruja, a nimam sreče, da bi ga ujela v vsej lepoti. Ko uspem prilesti do grmov, vedno nagaja veter, sonce je že nizko ali pa je skrito v koprenah, tako da ni pravega vzdušja. Zato pa vsi ljubitelji ruja vabljeni na Kras, po vtise iz prve roke.

Današnji sprehod po Cerju me je kar prijetno presenetil, saj v zadnjih dneh ruj na Goriškem Krasu kar intenzivno pridobiva na barvi. Verjetno tudi na Kraškem robu ne zaostaja.

Več na povezavi:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=26&id=5619

V zadnjih dneh ruj kar intenzivno pridobiva na barvi. Še pred dobrim tednom je prevladovala bolj rjava kor rdeča. V sedaj obarvanih listih pa je le nekaj več intenzivnosti in svežine. Še nekaj dni, pa bo Kras zažarel v najlepši luči. Današnji pogled na sveže pobeljene Julijce, ki so se počasi kazali izza oblakov, in zlato žareče morje – vredno vztrajanja v mrzlem vetru, ki je kljub toplim oblačilom kar pošteno hladil.

Kako je z rujem na Kraškem robu, ne vem. Pri nas na Sabotinu (609 m) je ruj po grebenu že pordel, bolje rečeno porjavel. Nižje šele pridobiva na barvi. Na Goriškem Krasu - Cerje (343 m) je tudi že nekaj grmičkov obarvanih, vendar tudi tukaj ni nobene prave barve. Tudi na Doberdobskem in Tržaškem Krasu ni nič drugače. Bomo videli, kako bo na ruj deloval sedanji dež in napovedani mraz. V takem ognju razkošnih barv, kot je žarel Kras lani, pa verjetno letos ne bo.

Matevž, prelepo. Še posebej 1. fotografija - je prav eterična. Kateri kraj (goro, jezero) si ovekovečil?

Opis Solarji-Kuk zajema celoten greben Kolovrata. Večina pohodnikov pričenja s hojo pri Muzeju na prostem (namesto za Solarje zavijemo desno proti Livku). O Kolovratu in dostopih je več napisano v prvi objavi na prvi strani. Po cesti čez Kanalski Kolovrat (Kambreško-Lig) se lahko ognemo vožnji po Soški dolini (Volče-Kanal-Solkan/Nova Gorica oziroma obratno).

Tudi sredi poletja je lahko na Kolovratu prav prijetno, če le ujamemo dan, ko je dež shladil ozračje. Sicer je na razgaljenem grebenu na okoli 1.000 m.n.v. veliko prevroče za daljše pohode. Kljub temu je ravno v tem času Kolovrat najbolj obiskan. Številne turiste pritegne predvsem muzej na prostem, tudi pohodnikov in kolesarjev ne manjka.

Slemenska cesta čez Kanalski Kolovrat je poleti manj razgledna kot v zimskem času, a še vedno vabljiva alternativa vožnji po Soški dolini. Pot vodi skozi lepo urejene vasi Srednje, Kambreško in Lig ter se preko Korade spusti v Goriška Brda. Cesta med Kolovratom in Korado je idealna predvsem za kolesarjem, ki pa je večinoma še niso odkrili. Turistično razpoloženi pohodniki lahko pohajkovanje po Kolovratu združijo še z vzponom na Korado in Sv. Jakob ter z ogledom romarske cerkve Marijino Celje na Ligu. Tudi Sabotin je ob poti in se lahko v vročih dneh skoraj do vrha zapeljemo kar po asfaltirani cesti, Brda pa tako vedno kaj ponujajo.

Ali po drugi strani doline čez ali mimo Tičaric, Kopice, Zelnaric. Pot gre čez M. Zelnarico.

Več na forumu:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=2810&stran=1

Ločanka, pot za Lopatnik sem prilepila za Pogačico, ker jo zanima povratek s Krna preko Krnčice in pl. Zapleč. Pot za Krn se namreč nadaljuje pod Lopatnikom.

Pogačica, upam, da boste imeli z vremenom srečo in da boste uživali v lepotah Krnskega pogorja. V toplem delu leta se tu radi podijo oblaki. Poti čez Krnčico ne priporočam v slabi vidljivosti.
V vročini imejte s sabo dovolj vode, saj je pot zelo sončna. Korita z vodo so sicer na pl. Zaprikraj (naprej od pl. Zapleč), na drugi cesti čez pašnike (kjer so oznake za slap Curk) in na parkirišču nad Drežniškimi Ravnami.

Tudi sama pogrešam ustvarjanje fotopisov in svoje dolge pohode po hribih. Žal sem že dolgo prizemljena in omejena na višave, kamor pripelje žičnica ali cesta.

Za planino Zapleč greš s Krna na Krnsko škrbino in nato še nekaj minut v smeri Krnskega jezera. Kmalu se odcepi pot za pl.Zapleč in Vrata, ki je markirana do pl. Zapleč. Naprej pa po cesti ali čez pašnike. Pot čez pašnike je zelo lepa, vendar bolj ali manj zaraščena (odvisno, koliko so že popasle krave). Do lani so bile sem ter tja vidne le posamezne zbledele markacije, tako da je treba kar po kravjih stezicah in malo po občutku. Pašnike sekata dve makadamski poti oz. kolovoza, na drugi je tabla, ki usmerja proti Drežnici in slapu Curk. Odcep je označen tudi s ceste za Drežniške Ravne. Poti ne poznam in ne vem, kako so označena naslednja razpotja.
Za pot od pl. Zapleč do korita in parkirišča nad Drežniškimi Ravnami bomo čez pašnike mogoče potrebovali kakšno minuto manj kot po cesti, ki se sicer vleče, a lahko po njej bolj hitro stopimo (okoli 45 min). Od parkirišča nad Drežniškimi Ravnami pa je do Drežnice približno tudi toliko. Pl. Zapleč-Drežnica: okoli 1,5 ur.
Pot od parkirišča nad Drežniškimi Ravnami do Krna je označena na 5 ur. Sama sem šla le do Krnčiče. V dolino torej vsaj uro manj, če nisi kot jaz, ko rabim za v dolino skoraj več kot za v hrib.
Rada bi podala bolj točne informacije, a žal poti Drežnica-Krn še nisem uspela v celoti raziskati. Najbolj me zanima pot do Drežnice mimo slapa Curk, ki bo še dolgo le na seznamu želja. Tako lahko pomagam le z napol preverjenimi informacijami.

Opis poti Drežniške Ravne-Lopatnik (pot na Krnčico in Krn): http://www.hribi.net/gora/lopatnik/1/2309

Po dolgem času včeraj, 29.6.2016, zopet na grebenu Sp. Bohinjskih gora. Ob pomoči žičnic sem se povzpela na 1880 m visoko Šijo. Včasih sprehod, sedaj podvig na meji zmogljivosti. Na vrhu sem kar dolgo uživala v samoti in mrzlem vetru, sicer pa je bil vzpon v jasnem jutru prav vroč. Po 10.00 uri so se pričeli nad vrhovi hitro nabirati oblaki, od smučišča Vogel pa so že prihajali prvi pohodniki. Po prepišnem grebenu sem sem sprehodila še do bližnjega Vrha Dlani, na katerem sem pred letom dni občudovala planike in črne murke, letos pa zaradi poznega slovesa snega še niso zacvetele.

Po dolgem času zopet na Matajuru. Zaradi Gira d´Italia sta obe cesti do vasi Matajur dobili kar nekaj kilometrov nove asfaltne prevleke. Sicer pa je na Matajurju še prav pomladno.

Že dolgo nisem obiskala te spletne strani in tako prezrla debato na temo imena Fajti ali Fajtji hrib. Nisem s Krasa doma, tako da ne vem, kako pravijo hribu domačini. Po tablah sodeč je Fajti hrib in tako mu rečemo tudi mi, ki smo iz doline. Dr. Vasja Klavora je izdal knjigo Fajtji hrib, Občina Miren-Kostanjevica pa vabi na predstavitev knjige Fajti hrib. Lovska družina Renče se imenuje Fajti hrib, na hribi.net so vse objave pod Fajti hrib. Po zemljevidu sodeč pa je res Fajtji hrib. Le kdo bi vedel, kako je prav. Bom naslednjič vprašala na Cerju.

Meni se odpre opis na povezavi:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrh_svetega_Mihaela

Sama sem o tem nekaj objavila pod temo Brestovec in Debela Griža:

http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=26&id=5896&stran=1

Ali mogoče veš, zakaj se Monte San Michele v slovenščini imenuje Debela Griža?