Tokrat Martuljek v vsem svojem sijaju:
V ponedeljek po dežju najprej iz Črlovca proti Gulcam, skozi trave, brine in vresje polne vode (kar preveč za moje čevlje
), pa skozi Škrnataričin žleb na vrh (le zakaj po tistih grdih gurtnah, če pa so levo od glave tako lepe "kahlice").
Potem seveda greben proti Dovškem križu, do koder sem moral čez vse prehode preganjati kozoroga, ki bi najraje na vsaki lašti sedel in mulil svojo travo. Ko sem že mislil, da se je izgubil, me spet počaka pri prehodu od Jugove grape proti spodnjim travam nad Šplevto.
Do "dvojke" se kar ne morem naužiti pogledov na veličastno severno triglavsko steno. V meglicah je bila še bolj fotogenična.
V torek zjutraj že ob štirih malo predramim tri dolenjske mladce in uživam sončni vzhod malo pod vrhom Oltarja. Grapa nad Grlom je sprana že prav do skal - še kakih 10 let pa bomo potrebovali nepalski most čeznjo
.
Potem se pa začne res pravi Martuljek - prečenje južnih pobočij Oltarja proti sedelcu med njim in V.Rokavom - tokrat se mi je zdelo še za odtenek težje kot vedno do zdaj in celo težje kot naprej proti vrhu Rokava. Kako subjektivna so občutenja, kajne?
V 3. pristopu tokrat brez problemom najdem zgornji Dragotov (in dodaten Jušev) namig za žleb, ki obide predpredzadnji stolp v grebenu. Žleb pod to škrbino je zares najlepši del prečenja, kompakten, čisti užitek.
Na Rokavu sem po dobrih 4h od "dvojke" s fotografiranjem in uživanjem v jutranjih razgledih vred.
Sledi spust do Rokavške škrbine in do konca v Kotel. Ura je bila komaj 8:30, časa torej na pretek za tekoče spuste ob vrvi (saj vem, da za specialiste ni treba, a če je vrv v nahrbtniku, naj služi svojemu namenu). Vmes pozdravim Toneta (to sem šele zdaj zgruntal
). Vsa čast. Kot gams je letel gor mimo mene na V.Rokav.
V Kotlu celo uro talim sneg, da dobim dodatna dva litra vode in si privočim rehidracijsko juho.
Proti Škrlatičini rami je šlo brez zapletov, kljub občasni megli in dejstvu, da sem tole prvič hodil.
Zadnjih 200m pa nikakor ni več šlo, kar ustavilo se mi je. Morda ni bilo več prave želje, morda kar nisem hotel iz kraljestva Rokavov. Kakorkoli, po Škrlatici sem opustil prvotne plane, da nadaljujem proti Kriškim podom, ter se raje spustil v Vrata. Vsekakor je temu botrovalo tudi premočno sonce, ki je pustilo pečat na mojem obrazu
Tura za bogove ali v njihovo naročje. Kakor se vzame.