jan71 - Zadnja sporočila

Imam tiho željo, da bi se med poletnim dopustom (predvidoma druga polovica avgusta) odpravil v Zermatt in se najprej malo potepal po treking poteh okoli Zermatta, opravil nekaj vzponov na okoliške lažje dostopne tritisočake, za konec pa me mika tudi Breithorn. Imam nekaj izkušenj z zimskimi vzponi v naših gorah, seveda pa ne z ledeniki.

Zanima me, ali je varno lotiti se solo "vzpona" na Breithorn?

Malo sem že pobrskal po netu in cena za vodnika, za enega udeleženca, če si v skupini (naključnih) 3-6 ljudi, je nekako okoli 150 Chf. Cena ni nizka, ampak to bi še nekako šlo, vendar me moti vzpon v skupini. Če bi se npr. našli trije prijatelji, potem mi je to nekako sprejemljivo, sicer pa ne. Veliko večino vzponov v naših gorah sem opravil sam, tudi nimam nekega gorskega tovariša, ki bi hodil z menoj v gore, nekako sem navajen vedno hoditi sam.

To da je izhodišče za vzpon zgornja postaja gondole "Klein Matterhorn" (za "skromnih" 99 Chf),še nekako prebavljam, ampak zdi se mi, da sem sposoben takšen vzpon opraviti sam, če le ni preveč objektivnih nevarnosti (ledeniše razpoke). Sicer pa je tako, da se kadarkoli lahko obrnem nazaj, če bi presodil, da temu nisem kos, res pa, da ko si enkrat tako daleč od doma in tako blizu cilja, je morda težko ostati objektiven.

Na netu najdem razne zapise in poročila o vzponih na Breithorn, od takih samostojnih, kjer odkrito zasmehujejo vodništvo in kliente na vrvi, do takih zapisov, da pač tam ne moreš hoditi sam, brez varovanja.
Torej, če je kdo od vas že bil tam,vaše mnenje: ali je na Breithorn primerno iti samostojno ali pa je hoja po ledeniku pod Breithornom enostavno prenevarna in je naveza nujna?

Po dolgem času sem se znova odpravil na Košutico, po lovski poti. Od parkirišča skozi gozd je pot skorajda v celoti kopna, od pašne ograje naprej pa se snežna odeja kar naenkrat pojavi in tudi hitro debeli. Ko pridemo do mejne ograje, pa je snega že kar veliko. Zjutraj je bil sneg kljub dokaj visokim temperaturam trd, odličen za hojo. Pot v okviru markirane zahodne poti ima tu in tam sicer že kako kopno fliko, sicer pa je zimska oprema seveda obvezna.
Pred vrhom sem se prečenju v levo in zoprni grapi raje ognil, ter pristopil na vršni greben po južnem pobočju, kjer so bile tudi že stopinje nekaj predhodnikov. Na vrhu sem ujel še nekaj lepih razgledov pred prihajajočim poslabšanjem. Na sestopu pa je bilo kljub zgodnji uri na sončnih legah že kar južno.
Lepa dopoldanska tura!

Ja tale spremljevalka je tam že legendarna. Tudi jaz sem že užil slasti njene družbe. Ni pa preveč zvesta, saj se očitno kar razdaja

Tale je bil pa na Čukli. Lastovičar?

Gorski apolon blizu Vasi na skali. Bila sta dva in kar nekaj časa sta me razveseljevala s svojo prisotnostjo

Zahodna pot je kopna

Danes sem se končno tudi tej poti odpravil na Veliko planino, po receptu dr. Uršiča. Napotki in slike so mi bili zelo v pomoč. Pot je na nekaj odsekih res slabo vidna, npr. prehod čez melišče (slika 8) je povsem zasut, pa tudi za meliščem steza praktično ni vidna. No, treba je po občutku v ključih navzgor, skorajda čisto pod steno, potem pa v desno proti škrbini do jeklenice. Za jeklenico je tisti "malenkost navzdol" (slika 20) kar kakih 40 mt, nato je potrebno prečiti neizrazito poraščeno grapo, se usmeriti poševno desno navzgor, preden pridemo spet pod steno (slika 21). Nad to steno dosežemo delno zaraščen, pa še vedno tudi malce razgleden balkon, nad njim pa je gozdnato sleme, na katerem je polno podrtih dreves. Tudi tu je pot spet malce težje sledljiva, ampak tu gremo samo navzgor in ko se teren malce položi, pa proti desni, kjer kmalu ugledamo tistega možica, o katerem govori dr.Uršič. Od tu pa naravnost po nekaj deset metrih dosežemo pašno ograjo. Kljub oblačnem in meglenem dnevu luštna dopoldanska turca, ki pa je bila danes spričo mestoma precej mokrega terena na trenutke tudi malce adrenalinska.

Danes v duhu praznika "križev pot" na Koritni vrh.

Krasna tura!

Čestitke tudi z moje strani! Pred dvema tednoma sem sicer tudi sam hodil po tej poti, vendar le od Ljubelja do Kepe, potem pa sem se s Kepe spustil nazaj do koritca in v Dovje. Tretji del vajine poti pa upam, da opravim v kratkem.
Sem pa zaradi goste megle šel direktno na Stol in izpustil Vajnež in Struško, tako da bom moral to še popraviti

Super, fanta!

Ja, bo kar držalo. Pa vse najboljše Tinky in vsaj še 20 takšnih, s hribi bogatih let želim!

Fantastično!

Krasna tura in opis!

Res uporaben zapis!

Tudi jaz sem tega mnenja. Nikomur sicer ne odrekam "pravice" do obiska gora, ampak sedaj je žal tako, da je le še na takih poteh moč najti nekaj samote in miru pred vrvežem, zaradi česar se (vsaj jaz) sploh podajam v gore. Seveda pa je treba za take poti, kot je to že povedal @lijaneja, tudi dozoreti.