robi2107 - Zadnja sporočila

Pozdravljeni. Imam problem pri ogledu panoramskih slik. Vedno, ko kliknem na sliko za ogled panorame, se namesto slike prikaže belo polje z napisom "Error. Click for details". Ko to potem kliknem, se mi prikaže sporočilo "Name index 0 in LocalVariableTable has bad constant type in class Panorama". Mislim, da je to nekaj povezano z Javo, ki je potrebna za ogled teh slik. Uporabljam 64-bitne Windows 7, za brskanje po spletu IE 11, nameščeno pa imam zadnjo verzijo Jave (build 1.8.0_111-b14). Ali je že kdo imel takšen problem in kako ga je odpravil? Za odgovor bom zelo hvaležen.

Nekaj bo že na tem, ko pravijo, da ne verjemi vsemu, kar piše.

Katastrofa. Menda je ženska natočila petrolej v lonec misleč, da je voda. Neverjetno, pa saj menda razumen človek vsaj povoha, kaj je v flaši, preden namerava vsebino popiti??

Pristop iz smeri Suhadolnika na sedlo je OK. Obe poti, stara in pot čez Taško sta brez posebnosti. V ponedeljek sem se gor povzpel čez Taško, sestopil pa po stari poti.

Hvala, Anansie, sem se je danes lotil. Sam nase sem bil jezen, da sem dereze tovoril s sabo, čeprav sta mi dva na moje vprašanje odgovorila, da ni sile. Ampak v hribih je tako; ena mrzla noč je dovolj, pa je sneg zjutraj na osojnih legah pomrznjen. No, danes že ni bilo tako. Snega je dejansko malo, tam, kjer je, pa ni bil pomrznjen. Morda je bil tak zgodaj zjutraj, ampak proti poldnevu, ko sem prilezel do prvih resnejših snežišč proti Skuti, je bil sneg ravno prav mehak, da se je dalo po njemu še fino hoditi in se ni vdiralo. Pravzaprav mi je sneg prišel zelo prav, saj je sonce danes prav žgalo, žeja je bila huda, sneg pa sem izkoristil za hlajenje in polnjenje bidona. Drugače pa so snežne razmere na Skuti lepo razvidne iz spodnje fotke.

Sicer pa tura realizirana po planu. Pot je dobro označena, edino v steni pod Štruco je treba malo bolj odpreti oči, da se ne bi kdo zaplezal (z enim takim sem se danes pogovarjal), pa tam na meliščih so včasih kamni z markacijami zasuti z gruščem, vendar se vidi, kje vodi pot. Varovala so v glavnem v dobrem stanju, edinole pri vzponu čez Taško na lojtri manjka ena prečka (ampak ni sile), pa na sestopu od Malih vratc je en klin majav (sem poskusil, če obstaja nevarnost, da bi se izpulil, pa se na srečo še vedno dobro drži).

Še to: ob sestopu sem na poti med Suhaholnikom in Cojzovo kočo našel špotrno majico. Po mojem je bila izgubljena danes, ker je zjutraj tam še ni bilo. Kdor jo pogreša, naj mi javi na ZS.

Obema hvala za info. S Skute jo bom nazaj dol mahnil kar po isti poti, torej nazaj proti Štruci in bivaku pod Grintovcem, ker je to še vedno menda tehnično najmanj zahtevna in najmanj izpostavljena pot. Če se mi bo gor grede pot čez Velike pode zdela preveč zahtevna, bom morda pri sestopu naredil ovinek in na razpotju pod Štruco zavil proti Mlinarskemu sedlu ter se nato spustil do bivaka. To bi mi pot podaljšalo za kakšnih 700 m, ki pa so v primerjavi s spustom čez Velike pode še manj zahtevni. Sicer pa je to to.

Ali je kdo te dni lezel na Skuto? Planirana trasa je Suhadolnik - Taška - sedlo - Kemperletov bivak - Štruca - Skuta. Kakšne so razmere, morebitne posebnosti? Hvala za odgovore.

Nameravani vzpon na Planjavo skozi Repov kot sem začasno odložil, ker po mojem občutku nisem zbral zadosti informacij. Sem pač bolj ziheraš in hočem vedeti, v kaj se podajam, ne pa da bi se zaradi nepremišljenosti spravil v kakšno sranje in bi me potem morala reševati GRS, ali pa še kaj hujšega. Ker pa je bila zame Planjava še nepopisan list, se vzponu na to goro vseeno nisem docela odpovedal in sem zadnji lep dan pred napovedanim poslabšanjem izrabil za to, da sem se gor povzpel s KS. Na pot sem se odpravil s parkirišča pred Domom v KB, ki je v zgodnjih jutranjih urah še samevalo, jasno zvezdnato nebo pa je napovedovalo prekrasen dan.

Pot iz KB je do Pastircev in še višje gor skozi rušje povsem kopna, v zaključni strmini pod kočo pa se najde nekaj manjših zaplat snega, vendar se jih da brez težav zaobiti. V nadaljevanju je bilo treba prečkati nekaj snežišč, ki se jih jutranje sonce še ni uspelo dotakniti in so bila zato na Z strani gore še vsa pomrznjena. Dereze niso bile potrebne, saj se je dalo stopati v stopinje, ki so jih v snegu pustili predhodniki, je pa v žlebu (grapi) nevarnost padajočega kamenja. Posebej bi opozoril, da je del izstopa iz žleba, tam, kjer sta zadnji dve varovali na poti, zjutraj poledenel. Višje v steni se namreč čez dan topi sneg, voda pa se potem cedi točno na eno od tistih dveh varoval (menda je to stopa, naj me kdo popravi, če sem uporabil napačen termin), čez noč pa potem to vse skupaj pomrzne in je zato v jutranjem mrazu zelo spolzko. Sam se nisem upal stopiti nanj in sem ga raje uporabil za oprimek, stopil pa sem na skalo. Snežišča na grebenu so bila za razliko od tistih na Z strani gore ojužena in prav tako prehodna brez zimske opreme. Vzhodna stran gore je skoraj v celoti kopna, prav tako tudi sam vrh. Sestop sem opravil po isti poti, vendar pa je do tedaj močno sonce naredilo svoje ter ogrelo in zmehčalo tudi snežišča na Z strani, ki so bila pri jutranjem vzponu še trda kot kamen.

Uspešen povratek z gore sem potem v koči, ki bo od nedelje naprej zaprta, zalil s čajem in šilcem odličnega ruševca. Medtem je gor prineslo še enega planinca, s katerim sva se malo zagovorila in se potem skupaj vrnila v KB, sicer pa je bilo ljudi včeraj za tako lep dan presenetljivo malo. Med celotnim vzponom do vrha Planjave nisem srečal žive duše, le na vrhu sem srečal še enega planinca, ki je nato tudi sestopil proti KS. Nekaj slik z nedavnega vzpona s KS je objavil že nekdo drug tukaj, sam pa prilagam le nekaj razglednic.

Enkrat ta teden, ko so napovedani suhi dnevi, bi skočil na Planjavo. Plan je iz KB skozi Repov kot gor in nato spust na Kamniško sedlo in naprej dol proti KB. Ali je v teh dneh kdo opravil ta vzpon? Ali je v trenutnih razmerah vzpon orientacijsko zahteven, glede na to, da gre za zahtevno brezpotje. Ali je zahtevnost na katerem koli delu vzpona oz. spusta proti sedlu večja, kot npr. vzpon na Brano? Hvala za odgovore.

Ker do sedaj ni še nihče povedal svojega mnenja, ga bom pa jaz, če ti bo kaj pomagalo. Meni se ne zdi slab. Kolikor sem se uspel podučiti iz različnih virov, ko sem bil sam pred tvojo dilemo, je pri SVK pomembno, da so vratca vponke dovolj velika, da se lahko pripneš tudi na debelejša varovala, da imajo vratca varovalo, ki preprečuje, da bi se nenadzorovano odprla, da je vpenjanje oz. izpenjanje vponke dokaj enostavno (nekateri novejši modeli imajo one-touch sistem, kot npr. Edelridov Cable Lite 2.3 One Touch, vendar pa se mi zdi, da je takšna vratca vseeno preveč enostavno odpreti, kar gre na rovaš varnosti), in da sta oba kraka SVK dovolj dolga, pa tudi elastična, da ti ne opletata okoli, kadar nisi pripet. Nekateri kompleti imajo že dodano kratko oz. tretjo popkovino, namenjeno počivanju (SVK, ki si ga ogleduješ, tega nima). Vendar pa je vse to povsem nepomembno, če SVK ni izdelan in preizkušen v skladu z najnovejšimi standardi. Dvomim, da se v naših resnejših trgovinah s tovrstno opremo dobijo tudi takšni, ki temu ne ustrezajo, pa vendar. Tu ti žal ne morem dosti pomagati. Poskusi najti še dodatna mnenja in info. Sam sem izbrskal tole, če ti bo kaj koristilo:

https://www.alpinetrek.co.uk/rock-empire-dynastop-via-ferrata-set-review/
http://www.extremeclimbing.co.uk/use-of-rock-empire-via-ferrata-sets-statement-by-rock-empire-company-ltd/

Jaz sem se na koncu odločil za Black Diamondov Easy Rider, ki sem ga v Kibubi na storže dobil za zelo podoben denar, kot ja tale, ki zanima tebe. Imel je veliko zelo dobrih ocen in na koncu je tudi mene potegnil čredni nagon. Nisem zgrešil. Pa veliko sreče pri nakupu ti želim.

Se strinjam s tabo, saj sem isto o dostopu do izhodišča z južne strani pravzaprav zapisal tudi sam. Če nekdo sicer letuje nekje na južnem delu otoka ali v mestu Pag, je to tako ali tako najbolj logična izbira. Tisti, ki se na pot odpravi s severne strani otoka (sam sem že eden takih), pa bi moral v tem primeru najprej okoli hriba po glavni cesti do mesta Pag, ta cesta pa nikakor ni ena sama ravnina, pa tudi pot je precej daljša. Za avtomobiliste to seveda ne igra nobene vloge in druge možnosti zaradi omenjene cestne zapore pravzaprav niti nimajo, kolesarji pa se bodo v tem primeru zagotovo rajši odločili za spust proti zalivu od že omenjenega odcepa s severne strani, saj zanje prečkanje omenjene zapore ne predstavlja nobenega problema. To možnost sem omenil zato, da ne bi kdo mislil, da se do izhodišča s te strani SPLOH ne da priti. Da se, le z avtom načeloma ne. Je pa treba tudi povedati, da je trenutno zaprta cesta med Sv. Duhom in mestom Pag najpopularnejša kolesarska steza in najlepša panoramska cesta na otoku. Lokalci že vse od podora močno navijajo, da bi jo ponovno odprli. LP

Macesna, tale tvoja razlaga ne bo povsem držala. Če pogledaš na karto boš videla, da je vasica Sv, Marija, ki je izhodišče za vzpon na Sv. Vid, vzhodno od "gore", ne severno. Kakorkoli, do izhodišča (Sv. Marije) se da priti z dveh strani: z južne strani iz mesta Pag, in pa s severne, novaljske strani, po makadamski cesti, ki se pred hribom odcepi od lokalne ceste D106. Tole je odcep s severne strani, do cestne zapore, o kateri je tukaj govora, pa je potem še kar nekaj vožnje in je dejansko postavljena precej bližje Sv. Mariji, kot pa Sv. Duhu. Če me spomin ne vara, je malo naprej od te zapore (gledano s severne strani) od lani postavljeno obeležje, ki označuje 15. poldnevnik, potem pa že kmalu pridemo do izhodišča. Kot rečeno, zaporo se sicer z avtomobilom da zaobiti po nekakšnem provizoričnem obvozu par metrov višje nad cesto in nekateri to tudi počnejo, vendar jaz tega rajši ne bi poskušal, vsaj ne s kakšnim nižjim ali dražjim avtomobilom. Morda s kakšno kripo za 200 eur.

Tudi letos sem se podal gor, enkrat peš in enkrat s kolesom. V bistvu sem se tudi v prvem primeru na pot odpravil s kolesom in tako vztrajal, dokler pot zaradi grobega grušča ni postala neprevozna. Pri vzponu se mi to časovno ni kaj dosti poznalo, pri spustu pa zelo, saj sem bil v Bolu vsega skupaj v nekaj minutah, celotna tura (vožnja s kolesom do izhodišča, vzpon na vrh, sestop in spust s kolesom nazaj v Bol) pa mi ni vzela več, kakor 3 ure.

Kolesarski vzpon pa sem opravil z južne strani z izhodiščem pri odcepu za zaliv Farska. Za razliko od lani, ko je vzpon še vedno večji del potekal po tisti strmi ovinkasti cesti, ki se lepo vidi na Google maps, je letos pot v celoti speljana po novi cesti, ki pa še ni asfaltirana. Prevozna je z gorcem ali trekom, cestarji pa boste morali še kakšno leto počakati. Vzpon po novi cesti je sicer precej lažji od vzpona po stari cesti, vendar pa je zaradi grobega terena še vedno precej zahteven. Ko bo enkrat asfaltiran tudi ta del, pa bo vzpon precej podoben vzponu po glavni cesti, ki se bolj vzhodno spusti proti Bolu.

Sicer pa je dom/koča/gostišče na vrhu še vedno zaprto in propada, zato bodite opremljeni z zadostno količino tekočine.

Letos sem bil gor dvakrat, prvič s kolanske strani (izhodišče je prikazano na sliki 1 pri opisu poti), drugič pa z vzhodne strani z izhodiščem pri Sv. Mariji (slika 1 pri opisu, ki ga je podal vukoviek). Obakrat sem se do izhodišča pripeljal s kolesom.

Pri dostopu s kolanske strani se je dalo še kar nekaj časa peljati po dokaj solidnem kolovozu, preden je nadaljevanje s kolesom postalo nemogoče, nadaljevanje do vrha pa je bilo povsem nezahtevno pešačenje po zelo zložnem terenu. Po cca. 10 min hoje pridemo do razpotja, kjer lahko desno zavijemo proti Šumunom, levo pa proti vrhu. Pot je markirana, sicer pa jo je tudi brez tega skorajda nemogoče zgrešiti, saj kmalu pridemo na čistino in imamo vrh pred očmi.

Z vzhodne strani pa je povsem druga zgodba. Pot je strma in delno vodi po nestabilnem terenu, kar nekajkrat pa se je treba oprijeti kakšne skale. Kakor je že zapisal SilvesterO na tej strani, vzpon spominja na visokogorje, vendar pa ni zahteven, le nekaj pazljivosti je potrebno. Tudi s te smeri je pot dobro markirana, je pa pri sestopu markacije moč hitro spregledati in je zato potrebno nekaj več pozornosti. Kdor se bo gor podal s te strani, bo do izhodišča moral priti z južne strani, saj je cesta nad paškim zalivom s severne strani že nekaj let zaprta za avtomobile zaradi vdora cestišča. Da se sicer priti okoli, vendar je potrebno kar precej telovadbe pa tudi avto vam ne bo hvaležen. Za dostop s kolesom pa seveda ni problema.

Morda bi lahko kupil bolje, predvsem SVK, ampak pustimo zdaj to. Kar je, je. Predvsem se zdaj dobro poduči o uporabi SVK, da ne boš postal del črne statistike. Različni tipi vponk se namreč na vodoravno napetih jeklenicah različno vpenjajo (v tvojem primeru od spodaj navzgor, da so vratca na zunanji strani, stran od stene), na navpično napetih pa vedno vsaka z druge strani. Dokler ne pride do zdrsa oz. padca, je to vseeno, če pa do njega pride, je to lahko odločilno. Drugo pravilo pa je, da vedno vpenjaš oba trakova (v tem se uporaba Y sistema razlikuje od starega V sistema, ki je na vodoravnih odsekih dovoljeval vpenjanje samo z enim krakom), ker sicer lahko v primeru padca pride do pretrganja in si v riti. V zvezi z uporabo SVK je še nekaj pravil, ki si jih velja pogledati. Na spletu imaš na to temo veliko napisanega. Pa srečno.

Sitback, vidim, da nisi opravil niti najosnovnejše izbire, katero vrsto plezalnega pasu si boš sploh omislil. Mogoče ti bo tole kaj pomagalo pri odločitvi: Plezalni pasovi - Ali še zgornji del pasu, pri komu in zakaj?, je pa na spletu še več virov na to temo. Tudi sam sem bil pred to dilemo, pa sem potem sledil večini in se odločil za najosnovnejšo varianto, sedežni plezalni pas. Ko se boš odločil, katero vrsto pasu si boš omislil, pa si pri dokončni izbiri lahko pomagaš še s testi plezalnih pasov (climbing harness), ki jih je tudi kar nekaj na spletu, pa tudi z mnenji in ocenami uporabnikov. Med posameznimi pasovi je nekaj razlik v teži, udobnosti, prilagodljivosti zank, številu zank za opremo... in seveda tudi ceni. Sam sem se na koncu odločil za Petzl Corax, ki sem ga preko SportsDirect.com iz Anglije s 50% popustom nabavil za smešnih 25 eur, pa še poštnine mi niso računali, ker sem naročilo opravil preko njihove mobilne aplikacije.