Na sprehod kot v hribe
Sem navdušena hribolazka. Obožujem hribe. Poleti in pozimi. Hribčke, hribe in skalnate vršace. Vsako leto preživim nekaj dni tudi med vrhovi sosednjih dežel. Ampak najraje imam domača gorovja. Ki jih poznam. Ni lepšega, kot z vrha se ozreti po naši lepi domovini in prepoznati špičke, ki se dvigajo nad njo. Poznam jih. Večino od blizu. Znam jih poimenovati.
Te dni jih opazujem le od daleč. Iz vsakodnevnih sprehodov, ki so še dovoljeni. Opažati sem začela, da se vsi sprehajalci počutimo kot neke vrste hribolazci. Namreč, vsi se pozdravljamo. Lepa navada, ki je značilna za gorske poti, se je preselila bližje, v dolino. Nalezli so se je tudi meščani. Kot bi si hoteli povedati, da bo vse še dobro. Mogoče pa zdaj le bolj opazimo drug drugega, ko nismo več zazrti le v svoje telefone. Tudi to je namreč velika sprememba, ki sem jo opazila. Nihče več nima v roki mobitela. Vsi želimo posrkati sončne žarke, ptičje petje, šumenje reke in spregovoriti z mimoidočim. Tudi če je le na daleč in le pozdrav.
Srečno!