v razmišljanje: zakaj ima vsako človeško bitje razum in svobodno voljo? Ali ni odgovornost in pravica vsakega od nas, da to uporablja in izraža? Torej: če je nekdo prepričan, da npr: digitalizacija poneumlja, je to njegovo prepričanje, tako je izbral, to mu je življenje omogočilo izbrati. A omogočalo mu je tudi da izbere, da digitalizacija ne poneumlja, a te možnosti pač ni izbral, razlogi so v njem samem, on ima takšne predstave in prepričanja o digitalizaciji. Vse ok. In mogoče zaradi sklepanja iz sebe na množico, tudi marsikoga drugega vidi v tem, da ga je digitalizacija poneumila. Ampak to pa še ne pomeni, da je to res, to zgolj pomeni, da ta nekdo v to verjame, to zgolj pomeni, da je to njegova predstava o drugih. Šele kadar ta drugi verjame v te njegove besede, imajo te besede tudi zanj nek pomen. Ampak vsak sam ima svoj razum in svojo svobodno voljo, da izbere ali bo nekim besedam verjel ali ne. In zopet smo pri egu. Ego se bo odzval, ker se počuti obsojanega, pravi jaz pa se bo zavedal, da so to vsebine drugega in se bo sposoben od tega razločiti in to zgolj opazovati in se zavedati sebe in ločenosti od predstav drugih. Besede nekoga drugega imajo na nas vpliv zgolj takrat, kadar mi sami oziroma naš ego izberemo, da jim verjamemo. Kadar smo se sposobni zavedati svoje individualnosti, smo sposobni tudi ostati nenavezani na vsebino sporočil drugih, smo sposobni prejemanja različnosti drugih in smo se sposobni odreči potrebi po spreminjanju drugih.