KarmenT - Zadnja sporočila

Včeraj v čudovitem sončnem vremenu prehodila krajšo od dveh poti cistercijanov, ki sta bili na novo odprti septembra letos. Štart in cilj v Stični, kjer je tudi informativna tabla s QR kodami. Pot je označena z rumenimi rozetami, ki pa so občasno zelo redke, tako da zelo prav pride naložena pot v telefonu. Pri Lavričevi koči kar nekaj obiska, tudi zelo dobra hrana, sicer na celi poti sama. No, eno poskočno srnico sva videla. Gozd je odet v čudovite jesenske barve. S Pristave se je lepo videlo zasnežene gore. Zanimiva rekreacija le 20 minut vožnje z avtom od doma. Pot je dolga 14 km in naredi skoraj 500 višinskih metrov.

1. 7. 2022 na Konjskem vrhu. Izhodišče na koncu vasice Žlan, kjer je veliko makadamsko parkirišče. Dan sončen in zelo topel. Šele ob prihodu na greben je zapihalo. Pot je zelo dobro markirana, je pa mestoma precej bujnega rastja ob njej. Trenutni je skoraj na celotni trasi pravi botanični raj.

Na planini Osredki se pase živina, obe mlaki, ob koči in malo višje, sta napolnjeni z vodo. Do vrha oz. v nadaljevanju do Črne prsti nisva srečala nikogar.

Po prihodu na greben se pot sprva umakne na južno stran in spusti, na poti sta dva odseka z jeklenicami in en del z nekaj klini. Pot sicer brez posebnosti.

Konjski vrh se dviga le nekaj minut nad "magistralko" med Rodico in Črno prstjo. Trenutno je poraščen z bujno travo, v kateri se skrivajo čudovite temne murke. Vrh je res lep razglednik daleč naokrog. Na vrhu veliko brenčečega mrčesa, sicer pa mir in čudoviti razgledi.

Povratek mimo Črne prsti in Orožnove koče ter krožno nazaj na izhodišče. Med potjo sva "nabrala" kar nekaj klopov. Srečno in varno vsem.

31. 10. 2024: Po enem letu spet na istem mestu, letos slap precej manj vodnat. V strugi potoka Boke ni vode. Sončno jutro in prav prijeten vzpon po grebenu, ki smo ga zaradi lanskega obiska dobro poznali. Markacij je malo, še tiste so obledele. Na mestu, kjer je puščica, jih veliko krene direktno navzgor, kar sva naredila tudi midva lani, a markirana pot pelje po skalni polici naokrog in naprej po uhojeni stezi. Lepo ga je gledati iz oči v oči...

30. 10. 2024: Čudovit sončen dan od trdnjave Kluže do Kote 1313. Pot zelo strma in se poravna šele tik pred ciljem. Sončno in toplo. Srečali le dva pohodnika, ki sta naredila pot iz Bovca do trdnjave Kluže. Vrh je čudovit razglednik. Po prihodu na izhodišče še do korit Koritnice in v dolino Bavšice. Lep dan je bil.

29. 10. 2024: Prvi dan 3-dnevenga pohajanja po bovških hribih smo začeli s potjo na Javoršček. Začetek je bil neobetaven, saj smo zgrešili izhodišče in parkirali malo pred skalnim podorom. Vseeno pa smo s tega mesta doživeli zelo lep razgled na celo bovško ravnico in mogočne vrhove nad njo.
Potem pa na parking v Jablenco in po markirani poti do Čez Utro in po nemarkirani na vrh. Pot je kar strma, večinoma poteka po gozdu, na jasah, prevalu Čez Utro in na vrhu pa čudoviti razgledi. Vreme sončno, pod nogami šumelo jesensko listje, hodili v kratkih rokavih, ob povratku srečali edinega pohodnika.

Danes spoznala Županov vrh. Gor po vzhodni poti, nazaj po zahodni. Kratko, jesensko. Po razglede na Alpe pa kdaj drugič.

15.5.2024 prehodila Pot sedmih slapov v Buzetskem kanjonu. Lepi kraji, polni miru, veliko pomladnega cvetja, srečala le dva pohodnika. Kljub slabi vremenski napovedi je bilo zelo toplo, nekaj drobnih kapljic je padlo le v vsi Kotli. Parkirala pred istrskim vodovodom, še vedno brezplačno. Smer hoje je dobro označena ves čas, kar pa sva ugotovila precej pozneje. Namreč v več opisih sem zasledila, da je potrebno slediti modro-rdečim markacijam, a sedaj so modro-bele. No, nič hudega, sva pa še bolj doživela ta del Istre.

Po zaključku poti sva se sprehodila še po starem delu Buzeta.

Pot so izhodišča se nama je precej podaljšala, ker na novo asfaltirajo cesto v dolini reke Mirne, obvoz je urejen po obronkih doline. Zato pa sva doživela še čudovit pogled na Motovun, mimo katerega sva se tudi peljala.

V nedeljo še pred poslabšanjem vremena opravila lepo krožno pot iz Velikega Gabra, mimo Žubine, Dolnjega Vrha in Zagriča na Bajturn oz. Zaplaški hrib. Naprej do Zaplaza in povratek krožno med travniki in po gozdnih poteh, nekaj tudi po asfaltu, mimo Velikega Vidma in Šentlovrenca v Veliki Gaber.

Prehodila 17 km in naredila dobrih 500 višinskim metrov vzpona. Presenetljivo je Dolenjska kar dobro "nagubana".

Pot med njivami žita in cvetočo travo je v tem letnem času zelo lepa. Bajturn sva odkrila povsem naključno. Razgleda z vrha sicer ni, je pa v okolici več lepo urejenih lesenih tabel s spodbudnimi napisi.

Opisan krog ni posebej markiran, posamezni odseki so del različnih tematskih poti. Midva sva si pomagala z Googla maps in se znašla brez težav.

Ejti, hvala! Razlika med njima je očitna. Prvič slišim za to poimenovanje. Sem popravila v besedilu.

Joj, to pa ne vem, kje naj bi bilo.

Včeraj sva šla iskat sonce proti vzhodu in zato izbrala Boč. No, nekaj malega žarkov se je prebilo skozi oblake, to je bilo pa tudi vse. S parkirišča v Zgornjih Poljčanah naravnost v hrib po gozdni učni poti, ob kateri je brez števila cvetočih zvončkov in na začetku tudi pasjega zoba. Gor mimo jame Balunjače, spust po strmi. Pot brez posebnosti. Kar nekaj obiska. Senčna pot je še vedno zaprta (je vse dobro informirano). Postrežba v domu ekspresna, so povedali, da velikonočnice že poganjajo.

Danes na Veliko planino malo drugače.
S Kranjskega raka po gozdni stezici, nato po cesti do planine Dol. Na Parkirišču Ušivec kar precej avtomobilov. Od planine Dol preko planine Konjščice na Koritni vrh in naprej na Gradišče. Nato mimo Domžalskega doma in postanek v Črnuškem domu. Povratek preko Gojške planine, nato po gozdu do izhodišča. Na planini Konjščici nas je ujela krajša ploha ivja. Ljudi malo, sonce se je prebijalo izza oblakov, pot brez posebnosti.

Danes na Goro Oljko. Vreme sicer ni obetalo, a je bil dan vseeno krasen. Štart iz Podvina, gor po spodnji poti, nazaj po zgornji. Večino časa pod pelerino, razgledov pričakovano ni bilo. Oljka je prepletena s številnimi potmi, vse je dobro označeno. Proti vrhu je bilo kar precej vetrovno. V planinskem domu odlična in okusna postrežba. Dobila sva ključe cerkve in si ogledala notranjost zgornje in spodnje cerkve. Po razglede pa se bova vrnila kdaj drugič.

Lep nedeljski sprehod na Molnik in še malce naprej do cerkvice v Šentpavlu. Na osojnih straneh se še najde nekaj snega. Resje že cveti, tudi telohi so že.

Kateri markirani oz. opisani poti na Grmado se priključi pot iz Kompolj? Prav iz Kompolj ne najdem nobenega opisa. Hvala in lp.

Včeraj iz Stahovice mimo sv. Primoža na Gradišče. Planina je lepo pobeljena. Večina jih obrne pri sv. Primožu, a tudi naprej je bilo kar nekaj obiska. Pot shojena. Sneg sipek, tako da se je pogosto kar udiralo. Na planini je kar dobro brilo, razgledi pa seveda fantastični. Pri avtu tik pred nočjo.

Ponoči je popršelo tudi Višarje, pravzaprav skoraj od začetka poti. Snežni topovi so bruhali celo dopoldne. Gondola ne deluje, ljudi zelo malo, na vrhu vse zaprto. Pot deloma pomrznjena in drseča, vendar ne predstavlja težav. Na vrhu veter in mrzlo. Kot vedno lepo, razgledi segali daleč, prava zimska idila...