dRM - Zadnja sporočila

Kje naj začnem...
Odprava na tako oddaljen vrh prinaša sabo kar nekaj različnih "popotovanj", najprej da sploh prideš do tja, je že zgodba zase, potem sama odprava, na koncu pa še vrnitev domov.

Po uspešnem prihodu v bazni tabor(BC) so sledili dnevi aklimatizacije. Vreme se je zgleda tudi tukaj zamaknilo za kak mesec, ker ni bilo dneva brez padavin. Zgleda, da traja še zima, ker nov sneg je bil stalnica vsak dan.

Po nekaj dneh v BC smo se odpravili v tabor 1 (C1). Tukaj je še bilo čutiti nekaj prisotnosti civilizacije. Po aklimatizacijski turi na Pik Juhin 5100m (kjer so kak dan pred našim prihodom, odpeljali mrtvega gornika), smo se najedli (kolikor je bilo to mogoče) in zaspali.

Naslednji dan je sledil trening na ledeniku hoja v navezi in obvezen spust in vzpon po vrvi. Ta dan je bil tudi namenjen počitku, kajti ponoči, ob 4ih, je sledil najtežji del odprave dosedaj, premik iz C1 do C2 na 5300m z vso kramo v nahrbtniku.

Prečenje ledenika je bilo kar pestro, ker je nov sneg vedno zakrival razpoke. Nekaj jih je popadalo v razpoke, če nebi bili navezani, jih verjetno nebi bilo več.

Sopihanje do C2 je bilo zelo naporno. Ko s kolegom dobiva šotor, se hitro skrijeva v svoje spalke, ker namreč temperatura in veter sta neživljenska.

Tukaj pa nastane začaran krog, namreč veš, da moraš piti, jesti in iti na WC, ampak se ti "ne da", ker je vsako "v dolini" stvar tukaj gor, tako težko narediti...

Kljubu vsemu preživim noč (z napadi panike, da se utapljam...), zjutraj pa akcija, gremo v C3 na 6100. Pojem snikers in pol čokolade, za kar sem rabil skoraj uro...potem pa korak za korakom, proti grebenu, ki vodi do C3.

Na grebenu počijem, vem da nisem ok, ampak nadaljujem. Pred zadnjim "rukerjem" do C3, mi se zadnja pamet da vedeti, da "ga ne seri", ker komaj dihaš in vreme je in bo slabo...kdo me bo nosil iz C3?? Tukaj, na 5850m se ustavim in to je to, dovolj, "ne seri".

Sledil je sestop do C1, ki je bil izjemno naporen in nevaren zaradi visokih temperatur (videl ljudi, ki so padali v razpoke).

Po srečni vrnitvi v C1 sem precej bolj trezno razmišljal in se odločil, tudi glede na vremenske napovedi, da se zadeva konča zame to leto.

Brez obžalovanja sem se odpravil nižje in nato v dvodnevnem popotovanju prispel v domovino.

-->> VIDEO POSNETEK ODPRAVE <<--

Teme glede razmer na Vrtaško planino nisem našel tako, da odpiram novo.

Končno so se vrnile zimske razmere in dan je bilo potrebno izkoristiti. Štartam iz parkirišča na koncu Mojstrane, še v temi.
Ta pot je res kar naporna, namreč nimaš se časa nič ogreti, ker dobesedno ko stopiš iz ceste, se pot postavi pokonci in grizenje kolen se začne kakorkoli, pot je bila dobra, blato še pomrznjeno tako, da je šlo hitro. Bolj omembe vreden sneg se je začel nekje na 1200 mnv. Količina snega se hitro veča, zaradi strme poti in pridobivanja na višini.
Krplje nataknem malo za pašno ograjo in naredim gaz do pastirskega doma. Po počitku se odpravim naprej, nekaj časa še po markirani poti za Sleme, nato pa kar naravnost gor do roba, kjer je lep razgled na Belco in Avstrijo. Sneg ni bil predelan, zato se je na mestih (s krpljami) udiralo tudi čez kolena, ampak je bil vseeno užitek gaziti po nedotaknjenem snegu Jutri je spet napovedana pošiljka snega tako, da zna biti v nedeljo podobno stanje kot danes, za uživanje v krpljanju.

Prilagam nekaj slik razmer in pa video posnetek tukaj.

P.S.: Zimske sobe v pastirskem domu ni več (kot je opisano pri opisu za Vrtaško planino). Sedaj je edino zavetje takoj za lesenimi vrati, v malem prostoru, na klopi.

V soboto smo se podali na Monte Plauris oz. Lopič po poti, ki se prične v Povici di Sopra. Pot jeseni zaradi listja in mokrih tal, v delu pod sedlom Slips, postane kar zahtevna. Prečkati je potrebno tudi kak hudournik. Sestopili smo po poti proti zaselku Tugliezzo. Lepa in samotna tura, priporočam.

-> Klik za video posnetek <-

Ko človek potrebuje anti-stres terapijo se mora najprej osvoboditi "pleha" in izbrati trajnostno planinstvo, nato pa lahko uživa v poti po neobljudenih kotičkih naših gora.

Čudovito prečenje (samo) do bivaka na prevalu Globoko. Iz Podbrda nanese cca. 20km in 2300 višincev. V taki vročini obvezna velika količina pijače, ker vmes ne moreš tankati...

Video čudovite, mirne in z gorskimi rožami obdane poti najdete na spodnji povezavi.

>> POGLEJ VIDEO <<

Končno uspelo skupaj spraviti še malo bolj obsežni potopis. Kogar zanima, ga najde -> tukaj.

Pot na Goli vrh je brez večjih posebnosti, če odmislimo razmočena tla in kakšno zaplato snega pod vrhom. Na vrhu je kar dobro pihalo, srečal pa tudi dva, ki sta bivakirala na vrhu. Prilagam nekaj slik trenutnega stanja na severni strani Grintovcev.

Glede razmer danes lahko rečem samo odlične, vse zalito in (še vedno) drži.
Več ne bom dolgovezil, zato prilagam samo nekaj slik (sem imel polne roke tako, da jih je nastalo bolj malo ) in pa posnetek stanja danes.

Posnetek si lahko ogledate tukaj.

@matic4 (če sprašuješ za krplje) mislim, da ni potrebe, preveč odvečne teže, za premalo učinka. Malo se bo prediralo ampak, saj to je tudi nek čar zimske ture.

Nekje na 1200m+ se začne sneg na poti. Če si dovolj zgoden, potem je celotna pot do vrha trda oz. pomrznjena in prediranja ni, seveda pa je potrebna prava oprema za te naklonine (t.i. derezice niso za to). Od Srednjega vrha proti Cjanovci ni bilo očitne gazi, vendar je šlo lepo, za sestop s Cajnovce pa sem se odločil kar direktno, tam pa je bilo čutiti, da s podlago nekaj še ni uredu, zato kdor išče zimsko avanturo za vikend, ki je pred vrati, bo Srednji vrh, ob dovolj zgodnji uri, prava izbira.

Posnetek poti in razmer iz Mač preko Dolgih njiv do Srednjega vrha in naprej do Cjanovce najdete >> tukaj <<.

Bašeljski vrh danes je bila res prava odločitev. Razmere na poti so bile dobre, sneg se začne nekje od prve klopce naprej s pogledom na "Preddvorsko faro", potem pa se z višino stopnjuje. Ker sem bil dovolj zgoden je škripalo pod nogami tudi še pri sestopu, drugače bi bilo potrebno nadeti dereze, ker je na mestih spodaj ledeno. Po grebenu do samega vrha so bile razmere različne. Včeraj je zelo pihalo (info. iz prve roke), kar se je poznalo na poti. Gaz nekje zapihana, drugje skorjast sneg, pa tudi napihan sneg na zmrznjeni podlagi se najde tako, da potrebna pazljivost in izkušnje. Srečal ljudi za na prste ene roke prešteti, pa še to pri sestopu

Kratek video današnjih razmer najdete -> TUKAJ <-

Medtem, ko vsi iščejo zimsko idilo v smeri Zelenice, je tole pravi raj Psssss, ne povedat nobenmu
Sicer sem obiskal to idilo v petek, vendar se razmere verjetno niso spremenile, glede na to, da je bila temperatura konstantno "ornk" pod lediščem. Glede razmer pa tako, najbolj me je skrbelo na začetku, tisti ključi po kolovozu, vendar je bilo veliko plazovin za prečiti tako, da mislim, da tam trenutno večje nevarnosti ni.

Video od petka
Klik za ogled

Na zadnji dan tega "čudnega" leta sem se odpravil na preverjeno (zaradi nevarnosti plazov v visokogorju) Kriško goro. Kljub temu, da sem bil dokaj pozen, je bilo parkirišče v Gozdu še dokaj prazno, kar se je ob vrnitvi bistveno spremenilo, saj je bila gneča na poti kar velika. Pot je dobra, da se tudi brez derez, celo s kolesom

V novem letu vam vsem želim veliko sreče, zdravja in varnih korakov. Da bi bilo leto 2021 bolj normalno od leta, ki ga puščamo za sabo in da bi se čim večkrat srečali v gorah. Srečno in optimistično 2021!

Čeprav je v naslovu prečenje Na možeh, moja objava to preskoči, namreč iz Triangla sem se spustil do poti proti Vrtači in na razpotju za Suho ruševje zavil ostro desno in nadaljeval do sten in nato po grapi do prekrasnega grebena, ki vodi do Palca. O razmerah ne bom pisaril, ker se bodo kmalu zelo spremenile tako, da dodajam samo nekaj vizualnih utrinkov.

Danes mimo koče na Ljubelju po grebenski poti na Triangel. O razmerah ne bom pisaril, ker se bodo kmalu zelo spremenile tako, da dodajam samo nekaj vizualnih utrinkov.

Včeraj od koče pri Savici, čez Komarčo in Štapce na vrh Male Tičarice. Pot čez Komarčo je res lepo urejena, seveda pa ni za tiste, ki jim ne leži, da imajo na eni strani vedno prepadno. Tudi pot naprej, vse do vrha je lepa, brez posebnosti, edino nekaj podrtih dreves v gozdu pri Črnem jezeru. Snega na poti ni, se ga pa najde, če se bi kdo hotel kepati.

Glede na situacijo, nisem srečal od izhodišča, čez Komarčo in do koče pri Triglavskih jezerih nikogar, tudi pri sestopu ne, okoli koče in jezer, pa se je "martinčkalo" nekaj pohodnikov, prav tako na vrhu. Ko so razmere normalne in s tem posledično tudi čez Komarčo veliko obiskovalcev, je čelada obvezna.

Slikal sem bolj malo, kajti telefon je že "v letih" tako, da sem raje užival v miru in razgledih, nekaj teh prelepih jesenskih utrinkov v bohinjskih gorah, pa sem ujel s kamero.

Klik tukaj za ogled video posnetka jesenske idile v bohinjskih gorah.

Včeraj na obisk naše najvišje planinske in meteorološke postaje.
Glede trenutnih "razmer" v državi ne vem, koliko ima smisla, da opisujem trenutne razmere na poti, zato raje prilepim nekaj slik in posnetek, za vse nas, ki radi občudujemo barve jutra v višavah, da ne pozabimo, kaj nas čaka, ko premagamo trenutno situacijo.

Lahko pa povem, da sem bil priča oskrbi doma oz. meteorološke postaje s strani slovenske vojske, ki je najprej s helikopterjem pripeljala 6 vojakov, ki so potem prenesli vsak tovor (drva, plin, hrano itd...) v dom med tem, ko je šel helikopter po nov tovor. Res pridni in profesionalni, bravo fantje in slovenska vojska.

Video posnetek prekrasnega jutra si lahko ogledate s klikom na ta stavek

P.S.: cesta do Lese je "dobra" za tiste, ki poznate cesto in veste kaj vas čaka, za vse ostalo, korito "it is"

Danes opravil omenjeno pot. Do bivaka za Akom pot dobra, vlažna, seveda okolici primerno. Bivak je bil prazen.

Naprej proti Trem macesnom pa čista idila miru, kot se za brezpotje spodobi. Zadnji del, tik pod Tremi macesni lahko predstavlja veliko težavo, teren zelo krušljiv, treba biti vešč poplezavanja, seveda, da o primerni obutvi ne izgubljam besed. Jaz sem izbral sebi najbolj primerne prehode (drugačna pot, kot je opisana na tej strani) in užival v razgledih po dobrih dveh urah in pol hoje od avta. Moram reči še, da mi je pot res všeč, ker ni pretiravanja z možici, kot na nekaterih "brezpotjih" in upam, da tako tudi ostane.

Pri sestopu se ustavim še pri Ingotu (so ravno odprirali) na dobri kavi.
Martuljška skupina je vedno prava izbira, kadar človek išče mir.

Prilagam nekaj slik stanja poti.