Dva tedna nazaj, v soboto 8.10.2022. sem se vzpel na Razor (2601 m) po manj znanem in skoraj pa nič obiskanem SZ grebenu. SZ greben se začinja na Škrbini in konča pri Turnu pod Razorjem, od tam je še nekaj kratkega vzpona po povezitvi med SZ in SV grebenom ki naj bi bil nekakšen S greben. Po priključitvi na SV greben, po njem razmeroma lahko do vrha Razorja. Sestop sem opravil po južni poti proti Vršiču. Za celoten greben od Škrbine do Turna pod Razorjem sem porabil 4 ur. Od Turna do vrha Razorja je dejansko kakšno uro in pol ali dve, ampak sem jaz porabil 3 in pol ure zaradi iskanja prehodov. Edini opis poteka smeri čez SZ greben sem našli pri blogu Marijane in Marka, ampak so se po vsem sodeč njih dva izognula vsim največjim grebenskim težavama spodaj, ob desni strani samega grebena.
Celotni potek SZ grebena bom poskusil dati jaz, ampak se opravičujem za kakšno potencialno napako, saj je skoraj pa nemogoče opisati natačen potek smera, ki se pne čez brezkonačne stolpe, škrbine in mestoma čez zoprno ozko grebensko rez. Tu ni besed o plezanju v dobri skali, ravno nasprotiv. Skala je ves čas zoprno krušljivo in vsak oprijem je sumnjiv, zato čez greben zelo previdno.
Od Škrbine na prvi stolp je mogoče kar direktno po razu (III), ali pa čez 20-metrski kamin na desni strani prvega stolpa (IV). Jaz sem izabral varianto čez kamin, saj je raz grozljivo krušljiv in veliko več izpostavljen. Po izstopu iz kamina kar direktno po grebenu (ozko, krušljivo, izpostavljeno) do naslednjega manjšega stolpiča v grebenu ki ga se obide z leve strani po zelo krušljivi (ampak netežavni), navzdol obrnjeni prečnici. Pri koncu prečnice čez krajši kamin (II) na lahek teren pred naslednjim velikim stolpom. Ta stolp naskočimo po očitni zajedi visoki kakšnih 20 m (IV, en krajši gib pa IV+). Zajeda se pri koncu izteče v proti desni navzgor obrnjeno gredo (II-III). Na koncu grede pa zagledamo levo nad sabo gladke plošče (edini kompaktni del smeri, III) čez katere spet dosežemo samo grebensko rez. Prestopimo na levo (krničko) stran zelo ozke rezi, kjer nam kmalu nadaljevanje po tej strani zapre sumnjiva skala, ki se komaj drži z grebenom. Na tem delo je potrebno zajahati greben in prejti na desno (mlinaričko) stran greben (zelo delikatno, III+ ali IV-). Za kratek čas greben postane razmeroma lahek, ampak še vedno kar ozek. Lahkega dela je hitro konec in rez spet postane nemarno ozka. Zelo previdno čez ta ozki del (II-III). Še vedno sledimo rezi do naslednjega vršiča ali stolpiča (II-III), s katerega je potrebno sestopiti v ozko in globoko škrbino (III, zelo zračno in delikatno). Iz škrbine se rahlo desno odpre nadaljevanje v obliki kamina, ampak do vstopa v kamin je nemogoče priti. Edino možno nadaljevanje je po zelo delikatni vodoravni prečki v odprti steni (IV-) proti središnjem delu kamina. Na presenečenje je sam kamin kar lahek (II-III) in nas spet pripelje na ozko grebensko rez. Rezi sledimo do naslednje škrbine v katero spet zelo previdno sestopimo. Stolp ali rogelj pred nami je kar previsen in ni druge možnosti nadaljevanja, kot ga obiti po skrotasti prečnici z desne strani. Skrotasta prečnica nas hitro pripelje na lahek teren pred Malim Razorjem. Na vrh Malega Razorja lahko gremo z desne (mlinaričke) strani, ali pa z leve (krničke). Jaz sem izabral levo stran, ki se je izkazala za težjo variatno. Po lahki polici z leve strani obidemo rogelj pred Malim Razorjem, potem pa na Mali Razor naskočimo po prvem kaminu v levi strani stene (III+ ali IV-). Po izteku težjega dela kamina sem našel zanko za abzajl, mogoče pa joj je Hammond izkoristil po sestopu z Malega Razorja, saj v zapisa od julija spominja zelo težaven dostop na Mali Razor. Od zanke je do vrha Malega Razorja še lažji del istega kamina. Po 15-metrih stopimo na Mali Razor (2191 m). Naj bi bil ta vrh Mali Razor sodeč po rapalskem mejnem kamenu.
Z Malega Razorja naslednje dve manjše špici obidemo po ozki polici z leve strani in se spet najdemo za kratek čas v lažjem svetu na sami rezi. Ko nam se preprečijo dva velika kamena bloka, jih obidemo po simpatičnem mostičeku z desne strani in z njega po podrti gredi rahlo sestopimo in se spet po drugi gredi vzpnemo nazaj na greben (II). Na grebenu zagledamo nadaljevanje čez večji grebenski stolp, ki ga napademo po izrazitem kaminu sredi stene (IV). No pa ne smem pozabiti da nas od tega grebenskega stolpa loči krajši, zelo podrt sestop v manjšo škrbino ki ga plezamo v rikverc (II-III). Kamin je dolg kakšnih 40 m. Prvih 20 metara so konkretna IV, potem pa se kamin položi (II-III) in na koncu izteče v krajšo zajedo (IV-). Nadaljevanje se odpre v obliki očitenga 15-meterskega kamina (II-III) z naše desne strani ki nas pripelje do vrha tega izrazitega grebenskega stolpa. Od tam po lahkem terenu spet do naslednje škrbine rahlo navzdol. Iz škrbine sestopimo kakšnih 10-15 metrov po izjemno podrtem žlebu proti Mlinarici, preden vstopimo v navpično poč (IV-) nazaj proti grebenu. Prestop iz žleba v poč naj bi bil tehnično najtežji del smeri (IV+ ali celo V-, ampak en gib ki ni nič izpostavljen, nekaj podobnega prvem gibu Prevčevega stolpa v grebenu Goličica - Planja). Poč se pri vrhu izteče v lahko grapico. Ta nas pripelje v nekakšno škrbinasto kotanjo med tremi stolpi okoli nas. Od tam so možne dve variante do naslednje škrbine. Marijana & Marko so šli levo, čez izjemno, astronomski izpostavljeno in krušljivo prečko (III+). Meni prečka po dva poskusa ni dišila na dobro, in sem se odločil za desno varianto, ki bi bila enako težavna (III+ ali IV-), ampak veliko manj izpostavljena in krušljiva. Iz škrbine spet kratko sestopimo in se usmerimo v očitno grapo proti levi (proti grebenu). Grapa je kar lahka in si človek tu lahko odihne nekaj časa. Grapa se pri koncu izteče v kratek kamin (II-III) ki nas pripelje v nekakšen labirint med številnimi grebenski stolpi. Tu iskamo najlažje prehode (še vedno lahek teren) in se po slalomu med stolpimi, stolpičimi in rogljičimi spet najdemo na sami rezi grebena. Zagledamo poslednja dva večja stolpa v SZ grebenu. Od prvega nas loči razmeroma lahek sestop v škrbino. Iz škrbine gremo rahlo desno in greben spet dosežemo po zelo strmi 15-meterski zajedi (IV). Od vrha tega stolpa sledimo grebenu (mestoma zelo izpostavljeno in ozko, II-III) preden se pred nama postavi zadnji stolp v SZ grebenu Razorja. Ta stolp je mogoče obiti z desne strani (Marijana & Marko), ali pa preplezati kar direktno (jaz) po neverjetno krušljivi zajedi ki naj bi bila III-IV, z enim previsnim detajlom sredi zajede v obliki manjše skale ki izstopa iz same zajede, IV+ (zelo previdno čez saj vse, res vse leti dol).
Po pristopu na zadnji vrh ali stolp končno končamo z vsim težavami SZ grebena Razorja. Pred nama se pokaže mogočni Turn pod Razorjem, od katerega nas loči še sestop po neprijetnem skrotastem terenu. Turn pod Razorjem obidemo z leve strani po zelo krušljivih, ampak lahkih policah. Ko je Turn kakšnih 20 metrov za nami se spet vrnemo na greben v nekakšno škrbinico. Opis Marijane in Marka mi tu ni bil preveč jasen in sem izgubil kar nekaj časa iskajoči pravega nadaljevanjega smera. Na koncu sem se lotil nekakšne gredinaste račlembe kakšnih 30 metrov v desno, ki se je iztekla v nekakšen kamin (III). Logičnega nadaljevanja naravnost nad sabo po izhodu iz kamina nisem videl. Edina možnost se je iskazala daleč v levo v obliki lahkega 5-meterskega kamina. Od tega kamina me je ločil krajši sestop čez izpostavljeno in krušljivo skalovje, potem pa doolga prečka (kakšnih 30 metrov) v levo (zelo izpostavljeno, krušljivo in delikatno, III). Končno sem bil pod 5-meterskim, prav lahkim kaminom (II) po katerem sem končno bil ven vseh težav in se našel na lahkem skortju ki me je v prečnem vzponu pripeljalo na obširno področje SV grebena Razorja.
Do vrha je še kakšne pol ure v resnici, ampak sem jaz potreboval 45 minut, saj sem bil zelo utrujen. SV greben Razorja naj ne bi bil težji kot II, ampak sem našel nekakšen detajl ki bi bil III, mogoče celo III+, verjetno pa nisem izabral najbolj optimalno linijo. Težji detajl je bil kratek, ostalo pa je večinoma skoraj pa hojno. Na nekaj mestih sem naletil na manjše ali večje flike snega, ampak kljub trdi podlagi, dereza in cepina nisem potreboval. Po napornoj hoji in plezanju čez skrotje sem se razmeroma hitro našel pred samim vrhom Razorja. Od njega so me lotile dva predvrha, preden sem končno stopil, po 9 uri in 20 minut od štarta ture na Vršiču.
Na vrhu sem užival dobre pol ure, kljub pozni popoldanski uri, saj je bilo neverjetno lepo in toplo, razgledi pa za vikat. Razor je zame najlepša gora na ozemlju Slovenije in mi je to bil četrti vzpon nanj.
Žal pa ni bilo več časa in sem po malici in pijači počasi začel sestopati proti Vršiču. Sestop je hitro minil vse do zatrepa Mlinarice, od tam pa se je kar vleklo, posebno pa tistih zoprnih 200-metrov vzpona preden pridemo na nekakšno ramo od koder končno zagledamo Vršič. Za celoten sestop sem potreboval 2 uri in 45 minut in se brez vužganja čelke, kljub počasnem prihodu noči, ob 19:10 spet našel pri avtu.
Preden pa začnem z dolgom vožnjom do Zagreba, sem naredil krajši postanek v gostilni Jožica pri Gozdu Martuljku in pojel bučino juho in jurčke na žaru
P.S. Opravičujem se za slabšo slovenščino. Upam da večinoma razumete vse kaj sem napisal. Če kome kaj ni jasno, ali bi rad nekaj vprašal, naj se počuti svoboden za kakšno god vprašanje, komentar ali pa predlog.