Pozdravljeni
Tudi sam se spopadam s podobnimi težavami. Z vrtoglavico, strah pred višino, strah pred odprtim prostorom - kakor koli to že imenujemo.
Osebno mi je v gorah najpomebneje, da se vrnem do izhodišča. Pa če "osvojim" vrh ali pa ne. Aja, pa "nižje" hribe že imam za sabo.
Ampak mi nekako uspeva. Začelo se je s Komarčo. Sodelavec je pot opisal kot enostavno. Zanj. Sam sem mislil na poti, da bom najmanj umrl. Tako, da se pohajkovanje po Dolini Trig. jezer spremenilo v nočno moro, ker je bilo potrebno (zaradi časovne stiske) nazaj ponovno preko Komarče.
Ker boljša polovica teh težav nima in jih ne pozna, imava sedaj naslednji recept. Na teh straneh poiščeva vrh oz. pot, ki bi jo želela prehoditi in čisto resno že doma dodobra naštudiram celotno pot skupaj z zemljevidom. V kolikor vidim pikice pogledam na tej strani kaj me čaka na tem delu poti.
Kasneje v gorah grem naprej sam in se dobesedno "aklimatiziram". In po nekem določenem času dobim občutek ali bom zmogel nadaljevanje poti (in tudi vrnitev na izhodišče). Takrat dam "signal" boljši polovici, da se mi pridruži. In potem počasi, a zanesljivo naprej.
Pa če sem prepočasen za ostale, se umakneva. Važno je, da se sam počutim varno. In na ta način sva uspela prehoditi pot od Koče na Prehodavcih preko Tičarice in Zelnarice ter Komarče. In ob tem sem še zelo užival kakšno uro in gledal v Dolino Trig. jezer.
Moram pa priznati, da tale strah zahteva resnično veliko notranjega boja. Ampak naslednjič pa bom vsekakor poskusil z izkušenim gorskim vodnikom. Mogoče pa se na ta način otresem vsaj dela tega strahu.
Pa srečno.