Z nekaj zamude, za morebitne ponavljalce. V prvi polovici aprila sem bil v Madridu, ki je že sam relativno visoko, lepe gore pa so le lučaj stran in se jih da mimogrede obiskati. Proti severu je prva zanimivejša skupina La Pedriza.
V Madridu se da kupiti karte področja (1:25.000) v športni trgovini barnabas (nekaj takega) na isti ulici v centru, kjer ob nedeljah poteka sejem El Rastro. Tam je na kupu več outletov, a le ta, malo večji, ima v kleti tudi karte.
Do tja je slaba ura vožnje z avtobusom (bus 724, peron 26 na Plaza Castilla, smer Pinar de Chamartin), ki gre kar pogosto. Izstopimo v spokojnem Manzanares el Realu, na "glavni" postaji takoj za gradičem ob cesti (en je še ob jezeru). Čez cesto je večja trgovina s špežo za morebitno dopolnitev zalog.
Nekaj poti se začne že tu, a označeno ni skoraj nič. Večina pohodnikov začne pri gostilni par kilometrov višje (Canto Coccino), kjer so tudi oznake. Nekajkrat na dan tja pelje tudi brezplačni avtobus iz mesteca. Poti po sprednji in zadnji Pedrizi je precej in mnoge so markirane. Je pa treba biti pozoren, saj je dosti bližnjic, neoznačenih razcepov in zavajajočih možicev. Balvanasta pokrajina je idealna za malo vandranja, je pa tudi svetovno znano plezališče. Skoraj ob reki je edina koča, ki pa je ponavadi odprta le čez vikend.
Najvišji vrhovi komaj presežejo 2.000m, ozadje pa je rahlo višje, tako da je tu ponavadi že zgodaj spomladi večinoma kopno. Ob prvem obisku smo naredili krožno turo na najvišji vrh v prednji Pedrizi — El Yelmo. Na sam vrh se je treba stlačiti preko daljšega kamina na severni
strani, za kar se mi je zdela ocena II (summitpost?) pretirana.
Čez par dni pa še daljša krožna čez zadnjo Pedrizo, mimo grebena/vrhov La Milanesa, Dos Torres, sfinge ipd.
Poleti nikar.