Kot ljubiteljem narave se nam zdi samoumevno, da v primeru razglasitve velike stopnje požarne ogroženosti naravnega okolja upoštevamo vse predpisane omejitve glede uporabe odprtega ognja in takrat se pač moramo brezpogojno odpovedati uporabi kuhalnikov in drugih virov odprtega plamena.
Sam sem včasih (predvsem v hladnejših obdobjih) tudi prenašal v nahrbtniku plinski kuhalnik na kartuše in skuhal kakšen topli napitek. To se je “splačalo” le takrat, ko nas je bilo več in sem kaj pogrel za celotno skupino, če pa sem bil sam, sem pa raje uporabljal termovko (teža kuhalnika ustreza teži prazne termovke).
Plinski kuhalnik je ob pravilni rabi relativno varen, saj je gorenje omejeno na površino gorilnika, pri tem ne nastajajo iskre niti ne ogorki, plamen se da dobro regulirati in ga lahko praktično v trenutku z zaprtjem ventila ugasnemo.
Bistvena je pravilna izbira mesta postavitve, jasno je, da to ne bomo počeli v grmovju ali v suhi podrasti, podlaga za kuhalnik mora biti očiščena gorljivih snovi, sem pa prepričan, da se da vedno najti varno mesto za postavitev (ob potoku, na vlažnih tleh, ob gozdni cesti ipd.), pri tem upoštevamo tudi vremenske razmere (veter!). Kuhalnik moramo stabilno postaviti in ga stalno nadzirati, sam sem imel vedno pripravljeno tudi brisačo (pa ne papirnato!), s katero bi si v primeru prevrnitve ovil roko in tako zaprl ventil, saj se takrat inteziteta gorenja zaradi izhajanja plinske faze precej poveča.
Poglavitna slabost plinskih kuhalnikov na kartuše pa je, da ko aktiviramo kartušo, obstaja možnost nenadzorovanega uhajanja plina (meni se je odprl ventil, ko sem ga prenašal v nahrbtniku). V polni 190 g kartuši je cca 70 l butana, kar teoretično zadostuje za nastanek eksplozijske zmesi v potniški kabini osebnega avtomobila ali v majnšem bivaku.