Včeraj (pa ravno 13.) se mi je ponudila enkratna priložnost, lahko sem izbiral turo in odločil sem se za Tirke peči. Ni mi žal.
Jutro je čudovito. Parkirava na zadnjem ovinku ceste na Golte. Hodiva pod Belo pečjo proti spomeniku, po neki varianti, ki se izkaže za dobro, saj se izogneva blatu na spodnji poti. Pobereva sicer vse klope, ki se lepijo na hlače in prestrašiva trop mlade srnjadi.
Pot proti vstopni grapi je orientacijsko precej zahtevna, saj je veliko odcepov in izbrati pravega, ni kr'neki. Pred grapo me Zlatko pošlje poiskat "rit". Seveda sem to takoj našel.
Skobe v grapi so mokre in jeklenica malo zbada v prste, če nimaš rokavic, a je šlo le z enim "auuu".
Na Klopni peči se prvič malo ustaviva in razgledava. Ostenje Bele peči je zares mogočno.
Nadaljujeva čez "štenge" po strmih prečkah na Konjski vrh (če sem si prav zapomnil, domačini rečejo "zadnji travnik"). Avrikelj je že odcvetel! Prečiva pašnike, kjer se živina že pase, proti Žlajfarju. Okrepčilo.
Naprej do hotela, ki je videti zaprt, kljub precej obiskovalcev.
Spust pa čisto v Zlatkovi maniri. Iz Alpskega vrta direktna vertikala na cesto. Nepozabno!!! Verjetno tega, vsaj sam ne, ne bom ponavljal. Adrenalin še danes "šopa".
Lepa dopoldanska tura (dobre 4 urce sva porabila), tako sva bila še pravi čas doma na kosilu.