mirank - Zadnja sporočila

Kot večino tur v tej skupinici tudi tokrat začnemo pri koči Tolazzi in malce pred planino Moraretto zavijemo na dostopno cesto za kočo Marinelli. Kmalu za ovinkom zavijemo na zaraščeno stezico po smeri turnih smukov in kmalu zagledamo naš cilj. Po prečkanju glavne steze za Coglians preseneča število planincev v naši smeri, no kmalu se izkaže da dva gresta plezat, trije pa so zgrešili pot. No na koncu kratki polurni zahtevnejši vršni del premagamo in na ošiljenem vrhu potem v lepih razgledih uživamo sami. Lep vrh, malce siten je le srednji del vzpona a ob robu melišča gor kar gre. Hecno je to, da večina vpisov obelodani, da so na vrhu po pomoti, ker so bili namenjeni drugam. Sestop smo malce popestrili in podaljšali s povratkom po poti Spinotti. Zasluženo pivo je čakalo v Tolazziju

Vrnili smo obisk prijaznim planincem CAI iz s Vito al Taglimanto in tako se nas je na izhodišču Pian fontana v Val Cimoliani zbralo okrog 40. Vreme sicer ni ravno obetalo a k sreči razen občasnega rahlega hlajenja, nekih padavin ni bilo. Kaki obširni razgledi so sicer umanjkali zaradi meglic-posledice nočnega dežja in velike vlage. Pot po dolini jesenov vodi mimo planin Laghet di sot in Laghet de sora, kjer se z uhojene stezice zavije levo na travnata pobočja s komaj sledljivo stezico pa še ta se počasi izgubi ko se prične vršni vzpon po skrotju in na koncu krušljivih skalah. Žal so bili razgledi z vrha omejeni na Cimo dei preti in Durrano, poleg tega pa še na podnožje Antelaa in del Marmarol. Povratek smo izvedli po isti poti, manjši del pa po opuščeni varianti skozi Val dei Drap. Lepi kraji, že večkrat obiskani pa še precej je v planih

Ja bilo je res lepo, a v teh krajih mi je vedno

Še drugič v krnske gore ta teden, tokrat čez Leskovco na Rdeči rob, in naprej na Škofič. Sestop po še vidni stezici tik nad oknom desno direkt na sedlo nad jezerom v Lužnici. Jezerce je že večinoma pod ledom debelim več kot 2cm. Prve pohodnike sva srečala na povratku po 13h blizu odcepa stezice za Rdeči rob, pa tudi niže dol. Nova moda pač, takrat so se že začele dvigovat rahle meglice kot posledica prihajajoče fronte.

Dars tudi pobira cestnino na AC, pa je kljub temu preobremenjena. Da bi ti to razumela je tudi škoda truda, razen če si iz privilegirane občine, katera pobira tam in v Vratih denar, gradilo pa se je z denarjem vseh davkoplačevalcev. Na Vršiču je k zastojem večkrat vodil motiv izogibanja plačevanja nezakonite takse gorenjskim oderuhom. Posledično so nekateri nedisciplinirani raje parkirali na drugi strani ob cesti pod prelazom in tako otežili prehod vozil.

Kakšno zvezo ima preobremenjenost in plačevanje cestnine? Ali bi bilo potem manj, če se greš turizem moraš prilagodit infrastrukturo. Od turizma se služi na druge načine ne z zaračunavanjem parkiranja, WC, cestnine. V It in A imaš ceste in prelaze na bistveno višje višine zastonj.

Imaš prav, ko vzhaja je je poln jerbas

Krn, tokrat malo drugače, kar je bila že nekaj časa želja vseh petih udeležencev včerajšnjega vzpona. Nad pl Zapleč smo poiskali odcep malo hojene mulatiere na Srednji vrh. Pot je tudi po več kot stoletju, spočetka zahvaljujoč lovcem, lepo prehodna. V nadaljevanju se v srednjem delu v območju strmih trav večkrat izgubi. Više gor, v območju skal pa je mulatiera nezgrešljivo vidna. Ob prihodu na greben med SR vrhom in Krnom je veter kar pošteno naznanjal zimo. Ta del poti po grebenu zahteva popolno koncentracijo in odsotnost strahu pred višino. No na vrhu se je veter že precej polegel, lep razgled smo uživali sami, pa tudi celo pot nazaj nismo srečali žive duše.

Govori se, da so cigane na poti skozi Slovenijo v eni vasi okradli. Po moje je bila to Kranjska gora.

Ne bi rekel da je uboga; živijo ob dobrih plačah saj za tako delo kot ga opravljajo, je vsaka plača odlična. Tu in tam prikimajo pri kakšni omejitvi za planince, česa pametnega pa se ne spomnejo.

Še prej pričakujem da z davkoplačevalskim denarjem poštimajo državno cesto

Bravo, lepa tura, zanimivo mi je tam pri Bedinjem vrhu, jaz sploh nisem pomislil na levo stran. Šla sva desno in kolkor se spomnem ni bilo tam zadaj nič posebno zahtevnega.

Turo smo začeli na planini Razzo, odkoder nas je pot št 208 popeljala čez poraščeno zahodno pobočje hribčka Col merende na sončno sedelce. Tu spet potonemo v senco grebena Tudaio in na naslednem sedlu ugledamo naša cilja-vzh in zah vrh Tiarfina. Vzpon na zah vrh je bistveno zahtevnejši in vsaj v tistem delu v grapi je čelada kar obvezni del opreme. Razgledi z obeh vrhov navdušijo kot vedno s takih vrhov in ob takem vremenu. Na sestopu z vzh vrha smo sprejeli odločitev, ki je sicer obetala bližnjico a se je na žalost spremenila v nasprotje Je bil pa zaključek čez pašnike nad planino Tragonia pravi balzam za podvozje po tistem mučnem prečenju. Lokal-trgovinica na prelazu odprta, kar ne čudi saj je bilo prometa kot sredi sezone, prav tako v zg Saurisu.

Alpenwall v Italiji?

To že dolgo ni samo pravljica in to na vseh področjih, žal

Je, pa v Soči tudi

Ni bilo zanimanja za to plantažo...