mošt - Zadnja sporočila

Hvala za popravek, črow.

Danes iz Jesenice čez planino Otavnik. Podlaga mokra zaradi včerajšnjega dežja. Obiska kar veliko, mislim pa, da jih je veliko šlo le do pastirske bajte, ki si tako ime gotovo ne zasluži, saj prav nič ne spominja na bajto. Poslopje veliko, lepo urejeno, rože na oknih... Srečam kar nekaj znancev, s katerimi je treba izmenjat par stavkov. Pod vrhom občudujem rastišče alpske možine. Veliko jo je. Na vrhu gneča, največ mladih družin in šotor, menda radiovezisti. Ob povratku se posledkam še z malinami.

Danes še v ranem jutru iz planine Polog do izvira Tolminke na Prehodce. Markacisti so zgledno opravili svoje delo. Na prepadnem delu pod vrhom lepo urejena široka steza. Nameščena sta že dva droga, na katere bodo namestili usmerjevalne table, tako, da bo tudi odcep za planino Lašca dobro viden.. Mi je pa ta tura vedno všeč, saj skoraj ne srečaš nikogar, popolna divjina. S Prehodcev krenem levo proti Krnu. V planu je tudi pobližje si pogledat bunkerje, ki kljubujejo nad potjo, a se zaradi povečane oblačnosti premislim in nadaljujem do piramide in naprej proti Vrhu nad Peski. Srečam edino živo dušo, ki je namenjen pod Bogatin. Preko melišča se vzpnem na vrh. Vračam se po dolini Lužnice in Zatolminskih planinah do izhodišča na planini Polog.

Užitkar. Sestop z Mahavščka na Dobrenjščico, naprej do planine na Kalu, pod stajami do gozda, desno do lovske koče, naprej po markirani stezi čez greben v Čadrg. Skozi vas, nato čez travnik pod vasjo, skozi gozd po stezi do Tolminke in čez pašnik do ceste, ki pelje v Polog. Od tu imaš cca 1km do parkirišča v Pologu. Lahko pa greš z Mahavščka po grebenu na Tolminski Kuk, čez Migovec na planino Kal in naprej v Čadrg. Jaz sem to pot prehodila v obratni smeri. Lepa in uživaška tura. Priporočam.

Žal mi je Igor, da te nisem srečala. Verjamem,da bi mi znal marsikaj povedati o tej gori. Varen korak še naprej.

Vrh vreden vsega spoštovanja. Zaradi same zahtevnosti, še posebej pa zaradi zgodovine. Kar stala sem in si poskušala predstavljati življenje tam gori v vročem poletnem soncu in mrzli zimi.
Takrat je bila gora bolj živa. Danes sem srečala le eno pohodnico. Ovce na vrhu pa so si želele moje družbe. Še posebej je bil drzen samec, ki se je kar zaletaval vame.

Danes zjutraj pred dežjem na vrhu.Italijani so pustili svojo sled. Razmere odlične za dober tempo. Koča je odprta. Ko sem sedla po končani turi v avto, pa je začelo rositi.

grebensko prečenje Škrbina - Bogatin

Dan za bogove. Kondicije je še dovolj, čeprav sem lani bolj počivala.
Že zgodaj zjutraj začnem v Tolminskih Ravnah. Izberem nemarkirano pot, ki jo uporabljajo domačini, a kmalu ugotovim, da sem jo zgrešila, zato kar po občutku nadaljujem in pridem na pot, ki pelje s Spodnjega Kala na Razor. Nadaljujem proti Razorju, na prvem razpotju proti Škrbini, kjer je del melišča še pod snegom- lažje za hodit, saj se sneg ravno prav predira, da je stopnja varna.
Na Škrbini me ohladi veter z bohinjske strani, ki se je tekom dneva še krepil.
Pod Podrto goro je še obsežno snežišče, ki pa ni poledenelo, tako, da derezice ostanejo v nahrbtniku. Greben od Tolminskega Kuka do Bogatina je brez snega, pot in razgledi pa sama uživancija.
Z Bogatinskega sedla se kar po brezpotju spustim do kasarn, ki jih vedno občudujem.
Od tu naprej pa je itak pot zložna, razen seveda spust do Dobrenjščice in potem ponovno nabiranje višinskih metrov. Postanek pri kapelici na Hudem klancu,Izogniti sem se morala še manjšemu snežnemu plazu v grapi pod Tol. Kukom in hitro sem bila na pl. Kal. Sledil je hiter spust do avta in tura se je zaključila.

Vceraj sem sla preverit svojo kondicijo na krozni turi pl. Lom- pl. Kuk- pl. Razor- Vogel- Zabijski kuk- pl. Kuk. Celo pot me je spremljala kukavica, ki pa jo nisem videla. Sem pozornost bolj posvecala cvetju, ki se prebuja in uzivala ob spoznanju, da tudi v visokogorje prihaja pomlad in bom lahko kmalu zlezla kam visje. Hoja je bila prijetna, na soncu ze kar vroce.
Na poti proti Voglu se nekaj zaplat snega, ki pa ne predstavljajo neke nevarnosti, razen ob straneh, kjer je pod snegom luknja in se lahko predre in se noga zatakne v rusevju. Na vrhu sonca ni bilo, tudi Triglav in sosedje so se skrivali v megli.
Pot na Zabijski kuk je prijetna, razgledna, ob njej nekaj zanimivosti. Je pa spust z Zabijskega kuka kar zahteven, terja veliko pozornosti, sploh na meliscu. Sem pa zgresila pot- stezo sem izgubila na neki jasi in sem se spustila na cesto ,ki pelje na pl. Razor kar na slepo po gozdu. Zdaj me pa mika, da bi sla v obratni smeri, da vidim kje sem zgresila, pa ne vem kje na pl. Kuk se pot zacne, saj je poti vse polno, ki jih je naredila zivina na pasi. Ce kdo ve naj mi prosim napise vsaj priblizno kje naj iscem zacetek poti.

Končno se mi je po dolgem času spet poklopilo; prosta nedelja in čudovit sončen dan.
Z avtom se pride skoraj do korita, le prostora za parkiranje ni veliko.
Sneg je bil zjutraj še trd in hoja zato prijetna. Sonček mi je prišel naproti še globoko v gozdu in mehčal snežno odejo. Prav so mi prišle stopinje predhodnika, ki je zelo pametno uporabil krplje. Na grebenu proti vrhu pa je sneg razpihan in resje bo kmalu zacvetelo.
Spust je bil hiter, čeprav je šlo včasih precej globoko.

Danes zjutraj spet gori na vrhu.

Ja, se bom potrudila, da bo šel drugič z menoj, saj so poročila dokumentirana s fotkami zanimivejša.

Izkoristila sem čudovita dva prosta dneva. V sredo sem jo mahnila na Kobiljo glavo. Cesta do Ljubinjskih raven je kopna. Od tam naprej pa sem šla po markirani na pl. Stador. Pot je v začetnem delu zelo blatna zaradi spravila lesa, tudi snega je malo, tako, da je hoja malo zoprna. Z višino je tudi snega več, hoja postane užitek, sploh ob takih razgledih. Ponekod sem gazila do kolen, na vrhu je pihalo. Vračala sem se po grebenu na pl. Lom in nazaj na izhodišče.
Včeraj pa s prijateljico na pl. Razor. Do pl. Lom je prišlo nekaj avtomobilov, naprej pa ni bilo človeških sledi, tako sva sami uživali v snežni belini in modrini neba. Sneg je suh in hoja prijetna, paziti je treba na cesti do pl. Lom, kjer so ponekod kolesnice poledenele.Že jutri bo vse drugače, saj prihaja nova pošilka snega.

BRAVO KLEMEN

Ves čas sem verjela v tvoj uspeh: Toliko te poznam, da vem, da premoreš ogromno energije, volje, pa tudi trme. V težkih trenutkih si imel ob sebi prave prijatelje; tudi to veliko šteje.

Vse stvari, ki jih dosežemo v mukah, trpljenju, odpovedovanju so več vredne in nam pomenijo ogromno.

Verjamem, da te je ta izkušnja naredila močnejšega in bogatejšega.
Klemen, ostani to kar si in še naprej prenašaj svoje znanje in energijo na mlajše gorske tekače,ki imajo v trenerju - VZORNIKA.

Izkoristila sem še en prosti dan in se povzpela nanjo. Sem jo že dolgo imela v mislih. Začetek ni bil prav obetaven, saj se je megla vlekla vse do planine Zapleč. Višje pa čudovit dan. Na sami poti po grebenu je še nekaj snega, ki pa bistveno ne ovira hoje. Razgledi krasni, le megla je iz Soške doline postopoma zagrinjala pobočja.