svicr - Zadnja sporočila

"Ne moreš na Morež", je nekoč dejal en star Baušnčn. Potem je v te konce zašel Henrik Tuma in vse postavil na glavo... seveda s pomočjo dveh domačinov. Midva sva se ga danes lotila pa kar po "trentarsko".
Z Baušce sva šla do lovske koče Bala in malo nad njo zavila na lovsko stezico, ki služi kot oskrbovalna pot za solnico. Od solnice naprej pa po brezpotju. Uspešno sva se izogibala rušju in kmalu sva se znašla pod Konjsko škrbino. Srečala sva dva kamnita možica, ki sta nama pokazala dobro smer do stene. Detajlov proti vrhu ne bom opisoval, previdnost pa predlagam vsakemu posebej, ki se ga bo lotil.
Danes sva imela kljub sončnemu vremenu še ob sestopu precej vlažne trave.
Nad današnjo turo sva bila navdušena in bi za zaključek dodal samo še: " Če moreš, moreš na Morež"

Na robu, Kota 1313, s priljubljenim imenom "Dreizehn dreizehn" je po novem obeležen z unikatnim spominskim znamenjem. Znamenje se nahaja v bližini poti, ki vodi od Kluž na vrh Rombona. Že avstroogrska vojska je ugotovila, da je tu dober razgled na bovško kotlino, zato so tu postavili topniško opazovalnico, katere ostanke lahko še danes vidimo.

S cest na Bovškem so v glavnem že odstranili plazove. Mulatjere, ki še po 100 letih služijo kot planinske poti, pa bodo še nekaj časa zasute.
Na eno tako, ki vodi iz Bovca na 1313 so se usuli kar trije veliki plazovi. Njihovo prečenje ni težavno, bi pa opozoril, da je potrebna previdnost, saj je v noči, ko so se splazili, na gori zapadlo še veliko novega snega!

Včeraj so bile prave zimske razmere. Za Čuklo sva že rabila gamaše saj so bili snežni zameti mestoma čez koleno. Spodnji del melišča pod Naklom je kopen, zgoraj pa sva spet delala globoko gaz. Mogoče bo pa v naslednjih dneh komu prišla prav
Na vrhu Nakla sva videla, da sta s smeri Kluž prišla le gams in lisica.
Vse do vrha je bila pot precej pod snegom, saj je severni veter delal zamete. Deloma sva šla po zahodnem grebenu, ki je ponavadi v takih razmerah bolj spihan. Tokrat ni bil in sva spet globoko luknjala. S spihanega vrha sva sestopila po markirani poti.
Iz smeri Kluž se prvi sneg začne malo nad džamijo.

A s jo punucu?

Rombon ima gaz.

Hvala za popravek.

Tokrat smo izbrali izhodišče v dolini Albe. Po lepo speljani poti 450 smo se najprej spustili do istoimenskega potoka, ga prečili in nadaljevali po ohranjeni mulatjeri v hladu bukovega gozda. Na krajši izravnavi se mulatjera združi s potjo 428, ki vodi od zavetišča Vualt do bivaka G. Bianchi. Markacije na grebenski poti Alta Via so obnovljene, kar je pa tudi vse, kar so naredili. Ozka steza v strmih mokrih travah je zahtevala zbranost na vsakem koraku. Rahel jugozahodnik je bil premalo, da bi osušil močno roso in razmočeno zemljo. Zaradi erozije je na nekaj mestih steza zelo slaba. Na grebenu pod vrhom, kjer se Alta Via začne spuščati na jugovzhodno stran gore, smo se povzpeli pod steno. Že pogled v steno nam pove, kakšne so razmere ... vrh iz leta v leto bolj razpada. Z veliko mero spoštovanja do oprimkov smo splezali na vrh. Tokrat na vrhu ni bilo razgledov, bilo pa je veselje. Ko smo opravili še z abzajlom, smo se odločili, da gremo nazaj do bivaka po drugi- krožni poti. Alta Via tudi v nadaljevanju prav nič ne popusti. Sestop v škrbino Fonderis je bil prav tako strm in zahteven. Malo smo si oddahnili šele 500m nižje, ko smo prišli na pot 425, ki je dobro ohranjena mulatjera. Do bivaka G. Bianchi je speljana skozi številne grape pod zahodnim ostenjem gore.
Zahtevni del ture je bil za nami, zato smo se pri bivaku odpočili. Malica z razgledi na C. Grauzario so bili nagrada.
Da pa je bila pentlja tega dne popolna, smo se podali še do zavetišča Vualt in po gozdnih stezicah do avta.

Pot iz Kluž je skoraj kopna. Nekaj snega je še na predelu Vršičev in na Vrhu. Iz Zavrzelna je sneg na severozahodni strani Čukle ter v predelu Nakla, kar je razvidno iz priloženih slik. Take so bile razmere na dan 28.5.2016.

Ne zagovarjam svojega mnenja ampak le podajam informacije o poimenovanjih, ki gredo iz roda v rod.
Mogoče se pa komu tudi takšne informacije zdijo zanimive.

Očitno terenski identifikatorji niso preverili imena pri domačinih. Domačini to koto poznajo samo pod imenom Na robu. Če pa so preverjali v kavarni ...

Karte prenesejo marsikaj! Lokaciji, kjer je kota 1313 so domačini že od nekdaj rekli Na robu. V bližini je bila tudi planina Za robom, ki pa je bila že pred več kot 100 leti opuščena. Izraz za omenjeno koto, ki se je prijel po prvi svetovni vojni pa je Dreizehn dreizehn in je najbolj pogosto v rabi. Po tem izrazu je dobilo ime tudi DRUŠTVO ZA PREUČEVANJE IN OHRANJANJE ZAPUŠČINE PRVE SVETOVNE VOJNE.

Darko, lepo, da si pozoren na rabo našega edinstvenega maternega jezika.

Zavrzelno(pri koritu)
Lp

Danes so bile na Rombonu zanimive snežne razmere. Dober dan po sneženju je bil sneg zelo zbit in leden, s kakšnim centimetrom debelo plastjo sodre. Sneg se začne na Starem utru (1600mnm). Od Čukle naprej sva šla z derezami in cepinom. Gor skozi Naku, dol pa čez "Wegu". Snežna odeja je vse do višine Rombona skromna, glede na vse padavine, ki so v zadnjem obdobju padle v zgornjem Posočju.

Po beli prašni cesti sva se zapeljala do Gozdeca. Do planine Gozdec je pot na debelo postlana z bukovim listjem. Prijetno je hoditi po taki podlagi, vendar tu pa tam tudi zdrsne (ne bom priporočal derez). Pri ruševini stare koče sva se že ogrela in naredila krajšo pavzo. Nadaljevala sva po manj poznani poti – mulatjeri, ki je do Jurijeve jame celo sveže obrezana. Ob poti so naju usmerjali posamezni možici. Od jame naprej se mulatjera izgubi in je sledenje poti bolj zahtevno. Žleb pod iztekom Velikega grabna je najbolj strm del poti. Nekaj snega je le pod vrhom žlebu, tako da sva zmogla brez derez. Tam se odpre pogled na Prestreljeniške pode in na Vrh Prestreljenika. Spotoma sva si ogledala tudi muzejski eksponat dvosedežnice »Veliki graben«, ki se je že skoraj zlil z okoljem. Novosti na njem ni in samo čaka na smučarje. Pri »cgajnrci« tudi ni nič novega. Brunarica s simpatičnim imenom je dokončno obsojena na propad. Pri postaji D se nisva ustavila, da ne bi motila delavcev. Dela namreč potekajo s polno paro. Na Škrbini pod Prestreljenikom nama je bilo vse jasno glede povezave s smučišči na laški strani. Na poti proti vrhu Prestreljenika je še nekaj snežnih zametov. Sneg se je prediral. Rahel poprh izpred nekaj dni je na severni strani še opazen. Ravno v času najinega vzpona je na ledeniku nad Gilbertijem potekala vaja reševanja s helikopterjem. Na vrhu sva imela čudovite razglede. Tako malo beline je za ta čas prav nenavadno. V dolino sva šla po smučišču do postaje C – Skripi in po novi cesti do izhodišča. V spodnjem delu ceste sva na steni opazila rdeč napis »JURIŠ NA KANIN« … očitno jim je napad uspel

Na tem odseku so uporabna sidrišča in krajša vrv, ki visi čez steno. Priporočam pa uporabo lastne vrvi.

Za sprehajanje po grebenu Loške stene si je treba vzeti čas in to opraviti temeljito. Ponavadi začnem z vzhodne strani in prečenje zaključim z Vrhom Krnice.
Decembra je za to dan prekratek.