Včeraj sva s prijateljem uspela prehodit prvo etapo PP in izraz "pustolovska transferzala" se mi zdi zelo, zelo primeren, saj poleg dobre kondicije in nič strahu pred višino, potrebuješ tudi znanje stezosledništva. Ko pa se steza skrije pod sneg, kar se je zgodilo pod Poncema, še odlično orientacijo. Začetek vstopa na prvo etapo je prečudovit preludij narave, ki nas spremlja, nam jemlje dih s svojimi lepotami, ter nam budi globoke čustvene impulze čisto do koče v Tamarju. Če pa je komu to premalo, lahko doda še obisk k slapu Nadiža, ki je prvi izvir Save Dolinke.
Čudovito barvita vegetacija, ki naju je spremljala ob včasih komaj vidnih stezicah, me je resnično čisto prevzela. Pod mogočnima poncema je ležalo še veliko snega, zato so bile prijateljeve izkušnje zelo dobrodošle. Ko enkrat prehodiš prvo etapo PP si "zastrupljen" in že načrtuješ kako boš "naskočil" naslednjo. Zdelo se mi je skoraj nemogoče, a srečala sva dva izkušena "etapista" PP, ki sta povedala, da so nekatere etape postale neprehodne, ker jih je odneslo in bi moral uporabljati alpinistične metode, kar pa za pohodništvo ne pride v poštev.
Juš ali kateri drug ljubitelj brezpotništva, zanima me, če mi lahko posredujete še kakšne koristne izkušnje oz. informacije glede ostalih etap. Vem, da vas ni prav veliko in tako je tudi prav. Naj ostane nekaj samo za izbrance.
V želji, da čimprej doživim podobne pustolovščine, vas prav lepo pozdravljam in vam želim obilo užitkov ob odkrivanju stezic. Eden najlepših trenutkov je, ko odkriješ da hodiš po pravi poti, naj je to v življenju ali pa v gorskem svetu.
Nataša P.