Ko sem nazadnje lezla na Mangart, mi je mimoidoči dal idejo, da bi na Krn lahko tudi priplezala. Do sedaj mi pot ni bila znana, zato sem se odpravila raziskovat. Tudi tukaj na hribih je bilo o sami poti bolj malo napisanega (v primerjavi z drugimi). No in po raziskovanju sem se v soboto podala na pot... zadevo preizkusit še v živo. Štart zgodaj (zame) zjutraj v Drežnici. Potem pa naprej skozi gozd, mimo pašnika, naprej v gozd do bivaka na Črniku, od tam pa že kmalu v steno. V še eno fantastično steno. Strmina ves čas niti malo ne popusti, spodaj pa veličastni prepadi. Varovala, tam kjer so, so v odličnem stanju, tam kjer jih ni, jih pač ni. Na strmih travah morda kje ne bi bila odveč, morda pa je ravno to tisto, kar tej poti daje poseben čar. Ker gre za severno stran, je dobršen del poti potekal v senčki, slaba stran tega je bila, da so bile trave ponekod še vedno precej mokre in posledično nevarne za zdrs. Pripleza se dobesedno do zavetišča. In potem še skok na vrh. Na samo soboto, kjer so bile povsod spet procesije, nas je bilo v steni vsega skupaj morda 6, 7.. Prava milina.