26.06.2014. Že dlje časa so me mikali Furlanskih Dolomiti. Malokdo jih obišče, čeprav so nam najbližji italijanski Dolomiti. Te konce sem prvič obiskal letos pozimi, ko sem se s smučmi odpravil na Monte Ferraro (2.258 m). Takrat sem sklenil, da se še vrnem.
Iz Ljubljane do izhodišča pri koči Pordenone (1.269 m) v dolini Cimoliana je slabe tri ure vožnje (Lj.-Fernetiči-Videm-Spilimbergo-Maniago-Cimolais). Iz parkirišča pod kočo se podam na pot št. 353, ki vodi po dolini Val Montanaia. Kratek čas poteka pot po gozdu, nato pa se kmalu znajdem na prostranem melišču, kjer se markacije občasno izgubijo. Kljub temu je jasno, da je treba le po dolini navzgor. V srednjem delu melišča se prvič prikaže »zvonik«, Campanile di val Montanaia, nadvse zanimiv stolp, ki velja za nekakšen zaščitni znak celotnega območja (najlažja plezalna smer, ki vodi nanj ima oceno IV+/IV). Markirana pot postane spet sledljiva v zgornjem delu, tik pod »zvonikom«, ki ga obide po desni. Po uri in pol hoje se znajdem pri bivaku Perugini (2.060 m), ki stoji na travnati uravnavi. Izjemnost in lepoto te lokacije bi težko opisal, zato naj povem le, da se ta pot »izplača« četudi si za cilj vzamemo smo vzpon do bivaka. Od tod se usmerim proti zahodnim stenam; najprej se nekoliko spustim, potem pa kmalu spet navzgor po poti št. 357, ki vodi do škrbine Forcela Segnata (in dalje proti koči Padova). Približno 100 metrov pod škrbino skrenem iz markirane poti in zavijem v levo grapo. Nekaj deset metrov dolga grapa se konča s krajšim kaminom na desni (5 m, II). Ko ga preplezam se znajdem na manjši škrbinici iz katere se spustim za kakšnih 10 metrov. Tukaj zagledam prvega možica, ki mi potrdi, da sem na pravi poti. Nato ne zavijem desno, ampak prečim melišče (snežišče) in nadaljujem kakšnih 100 metrov navzgor do naslednje škrbine. Med tem na desni že ugledam dolgo polico, ki obkroža vršno zgradbo gore. Iz škrbine zavijem levo in preko izpostavljenega prehoda se povzpnem na dolgo polico (po tem, ko prehodim kakšnih 50 metrov po polici, opazim ozko in temačno grapo po kateri bom opravil sestop s pomočjo vrvi). Nadaljevanje poti po izpostavljeni dolgi polici je enkratno doživetje, lepote kamnitih struktur so izjemne. Med njimi izstopa tristolpna Punta Pia, ki se prikaže za ovinkom. V njeni smeri prehodim še kakšnih 150-200 m, nato pa zapustim polico in preplezam izpostavljen zid (10 m, II; na koncu sidrišče dvomljive kakovosti). Izpostavljenost nekoliko popusti, a je še vedno velika; znajdem se na ozkih poličkah; pozoren sem na možice in logične prehode. Sledi najtežjih 5 metrov vzpona, ki ga opravim po neizrazitem kaminu (II+/III; pod kaminom manjša terasa z možicem). Tako priplezam na razbiti vršni del gore. Vzpenjam se nekoliko proti desni, da pridem do manjšega sedlca; do vrha me loči še kakšnih 12 m izpostavljene stene (II, na vrhu sidrišče za spust). Na vrhu sem po dobrih treh urah in pol. Ponosen in srečen nekoliko posedim in uživam v razgledih. Iz vrha se spustim s pomočjo vrvi (12 m). Na že omenjenem sedlcu, tik pod vršno steno, stopim v gruščnato grapo (levo, v smeri doline z »zvonikom«); kmalu pridem do prvega skoka, kjer sledi drugi spust ob vrvi (20 m, sidrišče je na nekoliko neudobni poziciji; pozor na padajoče kamne). Nadaljujem sestop po vse bolj ozki grapi in prav kmalu zagledam naslednje sidrišče (25 m, ozek kamin); izstopim na dolgo polico, ki sem jo prehodil dopoldne. Od tod sestopim po poti vzpona in zaključim s hladnim pivom v koči Porednone. Sklep: V ta divji svet se še vrnem
Opozorilo: Vzpon je primeren samo za izkušene in primerno opremljene gornike. Priporočam varovanje.