Balo dal Chiadin (1929), Monte Chiadin da Forni Avoltri (2252) in Monte Chiadin da Sapadda (2287)

Več desetkrat sem se peljal po cesti iz Comegliansa proti Cimi Sapaddi in gledal goro s podorom. Prav tako sem goro ogledoval z bližnjih gora. Imel sem nekaj ustnih informacij od tiste, ki je gor že bila, bral sem skromen opis poti na goro od koče Piani del Cristo in prišel je čas, da se tudi sam povzpnem nanjo. S kolegom parkirava pri hotelu MiraValle, kak km naprej od kraja Forni Avoltri. Nekako vmes med izhodiščem in mestom, kjer se naj bi vrnila v dolino. Od tam greva po cesti nazaj proti Forni Avoltri, kmalu za galerijo zavijeva levo gor na pot z oznako 166. Lepa steza se kar kmalu prične strmo vzpenjati in strmina lep čas ne popusti. Nekje nad gozdno mejo se strmina le unese, vendar se prej dokaj lepa steza spremeni v stezico in višje skoraj v brezpotje. Ves čas pa naju zanesljivo vodijo oznake, klasične markacije in rdeče pike, tudi količki oz. nekakšni kovinski profili. Vmes po brezpotju zavijeva na Bolo dal Chiadin s križem na vrhu, postavljen 14.julija 1991 leta. Potem greva naprej in kmalu sva na vzhodnem vrhu Monte Chiadin da Forni Avoltri. Domačin iz Fornija, ki je prišel pred nama na vrh nama čestita. Nadaljevanje po grebenu se nama ne zdi ravno izvedljivo, zato se drživa nasvetov domačina in opraviva prečenje po južni strani tik pod grebenom. Po strmih travah med redkim skalovjem sva v slabe pol ure že na Monte Chiadin da Sapadda kamor pripelje lepa pot po južnih pobočjih, nekoč celo mulatjera. Razgledi nepopisni, zato nama ni žal časa, ko se razgledujeva po nama znanih in že obiskanih gorah in presmučanih dolinah. Ko spodaj v Cimi Sapaddi zvoni poldne zapustiva vrh in sestopiva po lepi poti do razpotja za kočo Piani del Cristo in Piani di Luzza. Tam sledi kratek postanek, potem pa greva naprej po poti 139 do Piani di Luzza. Še dobrih 200 m asfalta in že sva pri avtomobilu. Krasna gora, krasni razgledni vrhovi in lepa krožna pot. Postanek pri cerkvi v Vili Santini je bil, prav tako pri Sabini in Stefanu (za rojstni dan častil pivce) na Trbižu, v Bovcu pa je sledilo še nadvse prijetno srečanje z Majčico, Majo, Gito in njenim spremljevalcem.