Oba vrhova sta tako blizu skupaj, da sta kar klicala po povezavi s krožno potjo
. Da bo mera polna, sva začetek popestrila še s *ferato* San Valentino. Ferato v narekovajih zato, ker sva zaradi vse sorte opozoril pred izhodiščem od nje pričakovala veliko več. Pa ni bilo tako. Ferata komaj zasluži svoj naziv, opozorila so tu predvsem zaradi množice neizkušenih turistov. Ti si očitno prevečkrat izberejo ta dostop do prelepe cerkvice San Valentino.
Parkirala sva v Musagi na enem od javnih parkirišč. Na začetku sva se nekaj malega spustila po poti 265 vse do vstopa v omenjeno ferato. Od tam sva se skozi obilo zelenjave in sopare ter mimo nekaj pretegnjenih jeklenic povzpela do cerkve San Valentino. To se vsekakor splača ogledati. Vrata so bila začuda odprta in v njej resnično začutiš patino stoletij. Turistov ni bilo še nikjer in prostore je objemal neverjeten mir. Kar težko se je bilo spraviti naprej
. Pot na Cimo Comer se nadaljuje takoj za poslopjem. Sledilo je nekaj jeklenic in po poti 231 sva nadaljevala vse do razglednega vrha.
Od Cime Comer sva po 232 nadaljevala še proti Monte Denervo. Omenjena pot in sam vrh so v tem letnem času bogato zaraščeni, zato kakšnih posebnih užitkov pri hoji ni bilo. Videla pa sva marsikaj novega in tudi to šteje. Povratek je potekal po 232A skozi vas Briano, kjer je tudi edino gostišče daleč naokoli. Na najino srečo je bilo odprto
. Sledilo je še nekaj sestopa in kmalu sva se znašla na izhodišču.
Koordinate izhodišča ( parkirišče poleg vasi Musaga ) : 45.691471, 10.650427
Podatki o prehojeni poti : 14 km / 1200 m višincev