Skupina Puez-Odle se je zgodila konec septembra. Že lep čas sem jo imela v mislih, ker se mi zdi izjemno zanimiva za turne vragolije, še posebej ekstravaganten je spust po žlebu Val Scura med Sassongherjem in Ores de Sassongher, ki zahteva na poti v dolino tudi spust po vrvi. Primeren je za zelo dobre turaške navdušence - lokalec mi je povedal, da je bila zadnja sezona slaba, predzadnja pa tako dobra, da je žleb presmučal brez 'abzajla'.
Moj potep se je zgodil v kopnih razmerah, a ker je tik preden sem prispela v Dolomite zapadel sneg, sem ga tu in tam srečala za vzorec in povsod je bil spremenjen v ledene zaplate. Kljub temu mi ni povzročal nevšečnosti.
Mimo koče Gardenacia sem jo mahnila pod ostenjem Para dai Giai proti Sassongherjevemu sedlu, malo pred njim zavila desno na strmo melnato pot in obiskala koti 2615 m in 2635 m, ki ponujata ne zgolj fantastičen pogled na Sassongher in njegov SV stolpičast greben, ampak tudi na vulkanu podobni stožec Col dala Soné, ki sem ga dosegla po spustu na pode, s katerih sem nadaljevala po brezpotno-robatem svetu do vrha. Brezpotnost v smislu orientacije ni ovira za dosego vrha, samo golenogriza se ne smeš braniti. Sestopila sem proti severu, ga polovično obkrožila in se končno spet priključila markirani poti, ki me je privedla do koče poimenovane po najvišjem v gorski skupini. Mimo 'martinčkarjev', ki so uživali v pijači in jedači, sem jo ubrala na omenjeni vrh, Piza de Puez, in si sproti ogledala nadaljevanje na malo poznani vrh Muntejela. Ko sem dosegla njegov najvišji kamen sem se znova razgledala proti vzhodu. Do naslednjega 'neznanca' Ciampani ni bilo daleč. Končno sem imela vse zastavljeno v malhi, zato sem se spustila mimo Col Toronn-a (ni tisti nad kočo Jummy, ki meri 2655 m) in nadaljevala po zelenih poljanah mimo mnogih svizčevih lukenj do koče Gardenacia ter naprej proti 'civilizaciji'.
Gorska skupina ni tako obljudena kot marsikatera druga na področju Dolomitov, a zato nič manj zanimiva. Morda je ravno vsled tega še toliko bolj...