Po jutranji kavici v Kranjski gori
, še kratek skok do Jasne, kjer je bilo zjutraj še vse mirno in spokojno. Nato se zapeljeva v Ovčjo vas, od koder tale vrh ni videti prav privlačen. Osamelec sredi Kanalske doline, ki se dviga južno od Ukev.
Vrh, skromne višine, za katerega sem prvič slišala pred mesecem dni, ko sta me njegova vršna podoba in razgled v momentu očarala, tako da je bilo samo vprašanje časa, kdaj pride na vrsto.
Monte Nebria je hrib, ki se ponaša kar s tremi vrhovi, pa z vsakega se odpira drugačna podoba, ne morem reči s katerega je lepša.
Tudi ne vem, ali je vrh osamljen ali ne, v soboto ni bilo videti nikogar, le eno skupino kolesarjev, ki se je začasno ustavila med zahodnim in vzhodnim vrhom, a nanj se niso povzpeli.
Monte Nebria je vrh, ki te prevzame in kjer ti je takoj jasno, da se je po njegove razglede še potrebno vrniti, ker nudi res eno posebno doživetje
.