Včeraj iz Krme do Malega polja in naprej po lovski poti v zgornjo Krmo, nato čez Apnenico mimo Dovških vratc. Kjer se pot odcepi navzdol proti Staničevem domu sem nadaljeval poševno po severnih pobočjih Rži do prečne poti na Kredarico in potem po brezpotju strmo navzgor na škrbino in naprej na vrh Rži. Od tam pa nazaj na prečno pot in do Kredarice.
Severno pobočje Rži je v precejšnji meri prekrito s trdim snegom, v katerem so bile stare in zaledenele stopnje, zato sem tam uporabil dereze, ki pa na grebenu proti vrhu seveda niso bile potrebne in sem jih snel. Pri sestopu po trdih šodrih pod škrbino, napol prekritih s pomrznjenim snegom, sem v roke vzel tudi cepin. Zavarovana pot proti Kredarici je na severni strani grebena le na nekaterih mestih delno zasnežena (pletenice se seveda vidijo), na južnih pobočjih pa sploh nikjer.
Na Kredarici sem bil od obiskovalcev nekaj časa edini Slovenec. Malo pred menoj se je v dol v Krmo odpravila skupinica slovansko govorečih pohodnikov, razen enega so se pred odhodom vsi skrbno pokrili s čeladami. Ob sestopu, približno okrog štirih popoldan sem kakih 200 višincev pod Kredarico naletel na štiri Madžare, ki jih je zanimalo, če je kje kakšna bližnjica do Aljaževega doma, kjer so imeli avto. Razložil sem jim, da prav taprave bližnjice tukaj ni in da bo treba nazaj na Kredarico, potem pa še kar daleč dol po ne preveč lahki poti. Pa se niso prav nič sekirali, mirno so obsedeli na tleh in si na dveh kuhalnikih še nekaj kuhali.
Oskrbo Kredarice imajo v rokah spet meteorologi, zato je kava seveda ponovno odlična. Žareči macesni in prekrasni razgledi čez cel dan in na vse strani so slavili jesen, ki je sijala v vsej svoji lepoti.