Ker vreme niti približno ni bilo tako slabo, kot so ga še pred dnevi napovedovali vrli vremenarji sem se odpravil na Mangrt. Brezhibno jasno jutro človeka vedno povleče v višave. Mangrtsko sedlo je bilo takšno kot si ga vedno želim, skoraj prazno. Pod MRM se spustim delno po poti v smeri bivaka, delno kar počez do vstopa na italijansko zavarovano pot. Sonce prijetno greje, a ostankov sodre izpred tedna še ni stopilo. Gor od jezer se dvigajo meglice, jaz pa se opremim in grem. Nove jeklenice, novi vrvni klini me spremljajo skoraj 3/4 stene, le v zgornjem delu so stare jeklenice, ki pa še vedno odlično služijo svojemu namenu. Dobro so opravili delo, hvala takim ljudem. Na izstopu zavijem v slovensko grapo in po njej na vrh, ki ga počasi pokrivajo megle, razgleda tako ni več, pa me tudi ne zanima, saj sem najlepše tam že doživel. Po kratkem pomenku na vrhu po italijanski poti sestopim na sedlo. Vmes jih seveda še kar nekaj srečam, toda vrh je v megli, so se pa zato bolje naspali, saj je vendar Nedelja. Ampak jutra so še vedno najlepša ob jutrih.