Sedlo Vrh Osojnika

Zna biti, da je več kot dvajset let od tega ! Na Špičico sva se s kolegom povzpela iz skoraj zatrepa Velike planine, kamor sva prišla iz planine Zapotok gor. Nekje v vpadnici sedla med Špičico in Nizkim vrhom, tik pod "steno", kjer je desno večja votlina, gre v levo zelo strma travnata gredina. Po njej in kasneje naravnost navzgor po res zelo strmih travah sva prišla do skalnate škrbinice, kjer sva izplezala na levo ven in po nekaj metrih skale prišla na vrh. Nazaj grede sva vrh te škrbinice zabila klin za prvi abzajl in nižje v skalo sredi trav še enega za drugi abzajl. Mnogo let zatem sta ta klina še bila tam, kako je danes, pa ne bi vedel. Trave so bile nesramno strme, pleza v skali pa ni presegla druge stopnje. Tudi Skutnika sva se lotila iz planine Zapotok, šla sva gor po grebenu iz leve v desno, gledano iz planine. Po zelo strmih travah in skrotju sva gor grede zmogla brez varovanja, nazaj grede pa vem, da sva se en del spustila po vrvi, nimam pa več v spominu ali sva dala prusik okoli kakega roglja ali sva tudi tam kaj zabila. Nadaljevanje po grebenu proti Špičici se nama je zdelo zelo zahtevno in ker sva na Špičici že bila, o tem kasneje nisva več razmišljala. Iz Sedla Vrh Osojnika je najlažje dostopen Nizki vrh, brezpotje, kjer si samo nekajkrat pomagaš z rokami. O grebenu Pihavca vem samo to, da je med Malim in Velikim škrbina, kjer si pomagaš z vrvjo (abzajl) in je težavnost detajla okoli tretje stopnje, sem pa bil na Obljaku, ki je najnižji vrh grebena in na katerega sva s kolegom pristopila iz Bavšice. Orientacijsko zahtevno, strme trave in strm gozd. Fotografij iz teh tur žal nimam, ker v tistih časih nisem nosil fotoaparata v gore, pa tudi s kolegom, s katerim sva opravila te ture, že desetletje in več nimava stikov. Srečno !

Slabih pet let nazaj sem raziskoval Špičico in si lahko malo ogledaš zadevo. https://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=4351&stran=1

Na Skutniku pa sem bil avgusta 2010. Iz Zadnje Trente do planine Zapotok. Tam zaviješ desno in Za Razorcem prečiš pot, ki vodi proti Kanji in po južnem pobočju brez težav na vrh. Zaradi hude travne strmine si pomagaš z rokami, zato so delovne rokavice zelo dobrodošle.

Tisti kratki težji detajl v grebenu med Malim in Velikim Pihavcem bo kar konkretna IV.

To se pravi, da je takrat zelo malo manjkalo, pa bi za večno tam ostal.

Zakaj, če si se spuščal od zgoraj navzdol? Samo nadaljeval bi čez Obljak v dolino.

Mišljen je bil povratek. Na sidrišču pa navezana enojna vrv

Turbo hvala. Po moje smo prišli do tvojega prvega klina, kar pomeni da smo bili na pravi poti.
Tone tvoje fotoreportaže iz avgusta 2012 pa sem si ogledal že večkrat. Ali mi lahko na sliki 10 (Špičica) in sliki 13 (Skutnik) narišeš smer tvojega vzpona na Špičico in spusta z Skutnika, tako kot ti je Dprapr narisal spust z Moreža na Votli vrh.
Lep pozdrav!

Pozdravljen, Ivo!
Lagal bi ti, če bi rekel, da se točno spomnim pristopa, pa tudi narisati ti ne znam, trda buča (čeprav bi se rad naučil). Pristop je malce levo od sredine in direkt na vrh, zadeva sigurno ne preseže dvojke.To je zelo kratka, največ 10 minutna zadeva. Na sliki izgleda strmo, ker je gledano močno iz žabje perspektive.
Kot rečeno, sem bil na Skutniku še dve leti prej, na katerega sem pristopil točno z juga. Na sliki 13 se vidi njegovo severno lice, kar je brezpredmetno glede opisa. Razdalja in zahtevnost (in nevarnost) je tu večja, kot pri Špičici, če je prisotnih več ljudi, se morajo držat čim bolj skupaj zaradi kamenja, ki je v travi.
Letos nameravam v tiste konce (rad bi povezal Grivo z Zadnjim Pelcem), pa lahko obiščemo vsaj enega od teh dveh.
Vabljen!

Bom prilepil tri slike s približno vrisanimi smermi pristopa. Na Skutnik s trentarske strani (2.slika) nisem hodil, predvidevam pa, da je pristop tam nekje. Vsaj z grebena zgoraj je zgledalo tako.

Sam pristop na Špičico (1.slika-sposojena od Toneta) je v spodnjem delu bolj strm, gredina v levo je pa že bolj prijazna.
Po grebenu na Skutnik se pa držiš desne strani grebena. Pri sestopu je pred sedlom kamin (II), za sedlom pa travnate police, ki jim težko najdeš podobne pri nas. Zgledajo bolj zahtevne, kot so v resnici. Moraš pa imeti kar čut za najlažji prehod z ene na drugo. Vrisana smer ni nujno, da je najlažja varijanta.

Trentarski pristopi so nekaj posebnega, strmi, skalnati in travnati, začinjeni s kačami. Kot noč in dan v primerjavi z Martuljkom.

Drago hvala za lepe skice, upam da jih bom koristno uporabil.Če se bom odločil za Skutnik s sedla bom sigurno sestopil na jug proji Razorcu, verjetno pa se bom od tam tudi povzpel. Tone na Špičico pa bi se ti dal voditi, če me boš obvestil o datumu in bom imel takrat čas.
Še enkrat hvala vsem trem.

Ne vem kje hodite vi? Mi s Skutnika in Špičice gamse nosimo!

@raubšic

Glede gamsov ... a ti Lukež kaj pomaga

Verjamem, če ga zadeneš ti itak v naročje pade

Za prvi september sem jo mahnil iz Bavšice skozi Dolič proti Vrhu Osojnika. Prvotni cilj je bil Nizki vrh, a sem se zaradi prihajajoče nevihte vzpel le do grebena med Špičico in Nizkim vrhom.
Pot do planine Bukovec je zaraščena, a lepo sledljiva, do prve vode sem prišel že kakšnih 20 minut pod kočo. Nad kočo sem zapustil markirano pot in sledil lepo uhojeni stezi. Ko sem jo čez kakšnih deset minut izgubil, sem sklenil prvič preizkusiti navigacijsko aplikacijo. Vzpenjajoči se poti skozi gozd sem uspešno sledil kar nekaj časa, dokler nisem ugotovil, da je med mojo trenutno pozicijo in potko nekih dvajset metrov razlike. In res, pravo potko sem zagledal kakšnih petdeset metrov nižje, teren pa takšen, da je bil sestop direktno do nje brez vrvi nemogoč. Tako sem se moral vrniti po gozdnem rebru nazaj in začeti znova… Dobra šola za prvi september
Kasneje orientacija ni več problem, saj je smer skozi Bukovska korita in Dolič proti Vrhu Osojnika jasna, čeprav prave poti – ni. Korita so divja, mala soteska, ki se obiskovalcev brani s koprivami ter raznovrstnim drugim bodečim zelenjem. Višje se razširi v Dolič, ki pa je še vedno ozka, a bolj svetla dolinica pod Pihavci, polna težje prehodnih grobelj in kjer se vse čuje zelo, zelo blizu - klici svizcev in brlizgi raubšicevih gamsov, celo zvoki letalskih motorjev so močnejši…
Na sedlu Vrh Osojnika se je odprl pogled proti Loški steni, Pelcem in ostrinam grebena Pihavcev, skozi Dolič pa je ves čas nadzorovala moj vzpon Špičica, drugi bok doline pa sta varovala Veliki Jelenk in Skutnik. Ob zaključnem vzponu do Osojnika se je oblačnost konstantno povečevala, kar je dajalo slutiti na poslabšanje vremena, pa tudi napoved je bila takšna. Zato sem jo namesto proti Nizkem vrhu mahnil do bližje škrbine pri vznožju Špičice in se tam vzpel na greben. Imel sem kaj videti - za še vedno obsijanim Trentskim Pelcem je od mračnega Triglava prihajala temačna gmota. Nisem bil dolgo tam, oddaljen blisk in grmenje sta me pospešeno spustila proti Bali.
Z Osojnika sem se spustil po dobro sledljivi potki, ki pa se v kamnitem svetu kmalu izgubi. Nekdaj označena pot vodi ob robu krnice nad Balo in pod grebenom med Špičico in Pelci, do Prevale pa se lahko »prebijemo« tudi s prečenjem pod Zadnji Pelc do Prehodca in direktnega sestopa po grapah od tam. Dež me je dobil še pred spustom na Prevalo in me pral dobršen del poti skozi Balo, a hujšega ni bilo. Med hojo do izhodišča sem se posušil in že načrtoval nov obisk v te divje, prekrasne konce.

Lepo je obujati spomine na pred leti prehojeno pot. Le da mene ni pralo.

Ha, Marjan, tudi jaz sem tam kar veliko 'pretelovadil'. Enkrat sem se rešil s štrikom, spet drugič sem bil tako besen in izkoristil majhen pretok vode v bukovških koritih, da sem se povzpel po njih (brez ruzaka) in višje zlahka našel priključek, ki pripelje od koče na planini Bukovec. Nazaj (dol) sem šel seveda po stezici in ključno mesto, kjer desno, namesto levo skoraj vsak zavije,(gledano gor) postavil velik možic, pobral sem vse kamne iz bližnje okolice.
Škoda, da se nisi povzpel vsaj na Špičico, ko si bil tako blizu, saj je vzpon zelo enostaven.

Aha, zdaj vidim tvojo sliko Špičice z Dragovo smerjo. Nisem planiral, pa tudi časa ni bilo, ker se mi je mudilo z grebena dol, kasneje je fajn "ružilo" zgoraj...