Pod Čmaževskim turnom

Gost, po opisu sodeč, ste mogoče Spleza??

Nikarte 'vi', klavdipo.

Ups!!

Da ne odpiram nove teme, sem objavil kar tu.
Včeraj (petek, 20.maja) po lovskem prehodu čez Čmaževko, na Čmaževski turn in naprej na Kalški turn, nato pa mimo lovske koče do Žagane peči.

Najprej sem pofirbcal malo po grapi Čemaževki, po tem pa desno, čez sosednjo grapo in pod žičnico do markirane pot proti Kokrskem sedlu. Na višini približno 1170 m se pot močno približa grapi levo od nje. Spust v dno grape je bil malo siten, izstop na drugi strani pa niti ne, saj sem v travi ob dveh klinih zagledal tudi rjasto pletenico in jo z veseljem tudi uporabil.

Na drugi strani se je začela potka, ki pa je kmalu izginila. Pa nič hudega, držati se je treba levo in navzgor. Počasi sem se bližal visoki skalni zapori, do katere sem prišel po gozdnatem stožcu. Nadaljeval sem med dvema izrazitima skalama pod steno. Stečina (mogoče je bila kdaj celo potka, a v to nisem čisto prepričan) je skoraj vodoravno vodila levo pod steno do grape z dokaj svežim skalnim podorom. Malo naprej se je že videla severna stena Čmaževškega turna. Nadaljeval sem čez grapo, pa naprej po prehodih čez ruševje do grape pod turnom.

Grapa me je vodila ob steni desno strmo navzgor. Trebalo je bilo kar poplezati, težavnost je nekje med I. in II. stopnjo. Kakih šestdeset metrov je tiste stenice iz čvrste sive skale. Kompaktno, uživaško skalo so zgoraj nadomestile tanke plasti drsečega šodra na skalnati podlagi. In tega ni hotelo biti konec. Poseben posladek, zemljat, vlažen in podirajoč se kaminček me je čakal malo višje. Ne bi bil nič posebnega, če se iz njega ne bi skotalila velika, od zemlje umazana skala.

Z veseljem sem prečil desno na strme trave pod zaraščenim robom, čez katerega sem slutil prehod. Levo, na koncu grape, po kateri sem prišel, sem za ogromno lusko zagledal nekakšen kot, rdečkaste barve. Za vsak primer sem najprej poskusil tam in na moje veliko veselje naprej od luske zagledal prijazno razčlenjeno stenico, ki je vodila naravnost navzgor. Le nekaj metrov lepega poplezavanja in bil sem na sedelcu ob Čmaževškem turnu. In tudi na križišču treh stezičk. Ena je vodila levo gor proti vrhu turna, druga desno v smeri proti Kalški gori, tretja pa na jug proti Kalškemu turnu.

Seveda sem se odločil za prvo. Le nekaj deset metrov je bilo treba, pa sem stal na vrhu. Zadnje metre je stezička sicer izginila, na sam vrh, na katerem raste skuštran, ruševnat čop, se je bilo treba prebiti skozi vejevje. Nisem bil čisto prepričan, če sem na pravem vrhu. Vzhodno od njega se je vleklo kakih 100 metrov precej izpostavljenega in težko dostopnega grebena. Ta se je končal z zaraščenim vrhom nad Žagano pečjo, ki bi lahko bil pravi Čmaževski turn, a sem mi je zdel nekaj metrov nižji.

Potka proti Kalškemu turnu je bila lepo sledljiva. Sprva sem malo sem pogledoval proti levi, če bi se kje dalo zaviti proti vzhodnemu vrhu Čemaževskega, pa se mi ni pokazalo nič pametnega. Pa drugič.

Na zaraščenem sedelcu pri Kalškem turnu se mi je zdelo, da pot vodi preveč dol proti lovski poti iz Kalc, pa sem jo ubral kar naravnost čez ruševje. Po kakšne pol ure pretepanje sem, pametnejši (in šibkejši... ) odnehal in se usmeril desno dol, na manj poraščeno južno pobočje turna. Od tam je do vrha le nekaj deset metrov poplezavanja iz ene travnato ruševnate police na drugo, na koncu pa še nekaj metrov čez poraščen kaminček na vrh.

Sestopil sem po istem kaminčku in poličkah, malo nižje sem kmalu naletel na potko, sto metrov naprej pa še na lovsko pot iz Kalc. Pri lovski koči sem malo počil, pritegnil vezalke na čevljih in sestopil proti avtu pri Žagani peči. Na približno 1000 metrov nadmorske višine sem na drevesu zagledal nenavadno tablico z oznako, zadnjih 100 metrov poti pa je bilo skoraj v celoti zaraščeno z belimi cvetlicami.

Tura je zahtevna, v glavnem brezpotje z nekaj plezanja. Primerna je le za dobro izkušene in primerno opremljene. Malo več podrobnosti na Modrini neba.. Pa srečno!

p.s. Pastirica, hvala za vso pomoč in namige!

Lepi kraji in krasna sistematična raziskovanja! Vem, da si opis prebral, pa je Volk leto kasneje nekoliko nižji balkon obiskal/se spustil pod razbitim grebenom navzdol v graben med turnoma. Seveda v rahlo drugi varianti. Je očitno tak vrh za navzdol do balkona tale Čmaževski turn https://www.gore-ljudje.si/arhiv/cmazevski-in-kalski-turn Varno in v uživanju dalje! Hvala za blog z idejami. lp

Čarobni kotički nad Koncem - krasno.

Hvala lepa obema, res so to čarobni kotički! Priznam, da Stanetovega bloga sedaj nisem našel, se pa spomnim, da sem ga bral pred leti. Razlog je prismojen: na zemljevidu pespoti.si piše "Čemaževški" in sem se pri iskanju o prehodih tam okrog tega naziva tudi držal. In ime s končnico "ški" vpisal tudi v tale moj zapis. Sedaj sem to popravil, bolj verjamem Volku .

andi2: poslal sem ti ZS

Včeraj od Žagane peči mimo lovske koče na Kalški turn in nazaj. Vreme kot nalašč, v Kamniški Bistrici nobenega avtomobila na parkiriščih. Začetek lovske stezice za Žagano pečjo je bil za razliko od poletnih dni, ko je skrit v podrastju, jasno viden in je prešerno vabil. Hudournik nekaj deset naprej je povzročil nekaj razdejanja, a nič pretresljivega. Skalnata prečka je bila brez posebnosti, ko steza zavije desno v strmo grapo, je bilo na poti nekaj zoprno razmočene zemlje, prekrite s prav tako mokrim listjem. Do vrnitve se je vse že posušilo.

Prve snežne krpe so se pričele deset minut nad lovsko kočo, zvezen sneg pa le malo naprej, pred dolinico pod Turnom. Tam so tudi izginile dan ali dva stare stopinje, ki sem jih opazil že nižje doli. Na moje veliko presenečenje sem kasneje, pri prehodu v dolinico zagledal smučine, ki so očitno pripadale lastniku stopinj. Pobočja pod Kalškim grebenom v kontekstu turnega smučanja današnjih dni niso prav na vrhu všečnih javnih objav. Najbrž tudi zato, ker dostop ni ravno med udobnejšimi, moj predhodnik je smuči nosil vsaj kakšni dve uri. Sledov smučanja v nasprotni smeri tudi nisem opazil, zato je domišljija dobila prosto pot. Kam za vraga jo je neznanec mahnil?

V dolinici sem zavil desno, stran od poti in smučin, na pol predelan južni sneg se je zoprno prediral. Sicer kratka strmina proti vrhu Turna je bila polna pasti v obliki zasutega ruševja. Deset metrov pred udobnim, kopastim vrhom se mi je udrlo do pasu. S težavo sem izvlekel noge iz objema prepletenih vej.

Na vrhu pa pogledi v pravo zimo. Tako domača Mokrica, Kompotela, Jermanov turn, Kalški greben in Kalška gora, vse je bilo zasneženo in kot na dosegu roke. Na drugem polu neba so se bleščali glavni imenitniki Kamniško Savinjskih Alp. Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca, Skuta, Rinke, Turska gora, Kotliči, Brana... In malo bolj zadaj Planjava. Tam doli topla stena Kogla, Žmavčarji, pa Repov kot s Špicami... Vsi občasno sramežjivo bolj ali manj oviti v bele meglice, ki so muhasto tavale sem ter tja. Predstava me je osupnila in strmečemu jemala sleherno voljo in moč da bi mi pogled in razmišljanje lahko odtavala kam drugam... Ura je bila enajst. Na najvišji piramidi mi je pozornost vzbudila črna pika na mestu, kjer bi moral biti samo sneg. Čez minuto ali dve se je pika razdelila na dve pikici, pa spet združila v eno. Tik pod vrhom je meglica spustila zastor in ni bilo več videti ne pikic, ne piramide.

Sestop s Turna ni bil nič posebnega, z izjemo vršnje strmine, kjer je ob morebitnem vdoru med zasneženo ruševje grozila izguba ravnotežja in posledično padec naravnost na glavo. Zato je šlo bolj počasi. Lovska potka je v vršnjem delu eno samo veselje, nižje doli pa je potrebno biti malo bolj pazljiv. Še posebno ob koncu grape pred prečnico, kjer pot zavije ostro levo, naravnost pa zapeljivo vabi dokaj uhojena varianta, ki se najbrž nepredvidljivo konča v strmem gozdu ob Hlevu.

Malo bolj podrobno pa na Modrini neba.