Raport z včerajšnje ture na Dobrčo po poti "Po robu" iz Brezij pri Tržiču (ob cesti proti Begunjam).
Ob vročinskih valovih je to kar primerna možnost, ker gre večji del po gozdu in ni neke nevarnosti, da nas "skuha" ali "zažge". Je pa po drugi strani tudi večinoma kar strmo, vendar še vedno brez nekih zahtevnih elementov. Komur je pomembna statistika, že višinski razliki med izhodiščem in vrhom Dobrče samo malo zmanjka do "tisočaka" višincev, se pa da ta primanjkljaj do "magične meje" hitro nadoknaditi.
Ena možnost parkiranja je pri cerkvi sv. Neže (ki deluje, kot bi bila bolj novejšega datuma) malo naprej od gostilne (ki najbrž "nagovarja" predvsem na "Dobrčane"), še malo bolje pa je, da nadaljujemo (iz tržiške smeri) še nekaj metrov, na prvem razcepu zavijemo desno in navzgor, takoj za prvim desnim ovinkom in planinskih smerokazih je ob cesti kar nekaj prostora. Predvsem za vroče dni je morda koristen napotek, da se splača parkirati takoj na začetku na desni strani, ki je večji del dneva v senci. Tako ob prihodu navsezgodaj zjutraj (po zgodnje poletnem času) kot odhodu je bilo tam še pribl. 5 do 6 vozil (ob vračanju čisto druga kot ob prihodu), razen mojega same lokalne tablice in kot kaže, so že dobro vedeli to glede sence, ker s(m)o se vsi gnetli ravno na omenjenem senčnem mestu. Najbolj zanimivo pa, da sem na celotni turi srečal zgolj za vzorec pohodnikov, sem mislil, da vendarle gre za priljubljeno destinacijo.
Začetni del poti "Po robu" (je rob morda kakšno lastno ime in bi ga moral pisati z veliko?) je tudi daleč "najgrši" po skalovju, koreninah ipd. in najbolj zoprn, predvsem navzdol. Morda je kakšen turist celo res prišel v natikačih na Triglav, tukaj pa zagotovo ne bi prišel daleč. Ta zoprn del gre do nekega betonskega korita, kjer je označen odcep do "razgledne točke". Do nje je zgolj nekaj minut hoda, tam se nahaja klopca, ki jo je po verzih sodeč Janez posvetil Sonji, če bi lastniki in naravovarstveniki dovolili podreti nekaj dreves, pa bi lahko še odstranil narekovaje.
Od tu dalje je pot precej lepša, mi je pa tudi uspelo zaiti, ampak sem k sreči še pravočasno opazil, da so naenkrat izginile markacije, ki so do tedaj bile na skoraj vsakem drevesu. Resnici na ljubo, odcep uhojene poti levo od gozdne ceste sicer je markiran, vendar markacijo zakriva grm in če nisi pozoren... Morda bi bilo bolje, če bi se markacisti zmenili z lastnikom dobro vidnega drevesa nekaj metrov prej. In tako dospemo do vzletišča za jadralne padalce, kjer je tudi klopca posvečena gledališkemu igralcu Poldetu Bibiču (je Bibič imel res kakšno zvezo s tem?). Kot se za vzletišče spodobi, je tam čistina (nek strm travnik) z razgledi. Neka večja vas s cerkvijo prav pod nami so verjetno Leše. Izhodiščnih Brezij se sicer ne vidi, sem pa prepričan, da sem videl precej bolj znane romarske Brezje desno od viadukta Peračica. Z daljnogledom pa se da razločiti tudi Jamnik (mmg., ravno tam mi je Dobrča tudi prvič padla "na radar") na drugi strani Lj. kotline. Od tu dalje je pot spet malo manj lepa (ampak v primerjavi s prvim delom še vedno "poezija"), spet po koreninah, uradno sicer cikcaka po strmem pobočju, ampak se zdi, da se te serpentine kar na veliko seka. Tu nekje tudi prvič prečkamo leso. Kar pomeni, da na enem koncu lahko umaknemo zgornji del (in ga seveda po prečkanju vrnemo nazaj), spodnji del (pri eni lesi mislim, da je visok kar pribl. pol metra) pa je treba kar prestopiti. In potem dosežemo gozdno cesto in obenem razcep večih poti. Tudi tu se nam odpre širok razgled razgled, kjer uspem identificirati stolpnice v Tržiču (ali Bistrici), Šmarjetno goro in Sv. Jošta pri Kranju in celo Šmarno goro.
Ena od označenih smeri usmerja proti Koči na Dobrči, ki je verjetno tudi sinonim za Dobrčo, jaz jo pa tokrat mahnem kar neposredno proti vrhu. Prvotno je menda pot vodila levo od nekega vikendiča, kar pa lastniku očitno ni bilo všeč, saj ga je obdal s še svežo leseno ograjo in pri pristojnem PD zlobiral, da so pot preusmerili desno in dovolj daleč. Kakorkoli, najprej dosežemo nek verjetno neimenovan vrh, obdan z drevjem, z njega se spustimo do novega razcepa, kjer se nam priključi pot od koče, nato pa zmeren vzpon do samega vrha Dobrče. Na tem delu se kar splača biti pozoren, saj se z določenih mest lepo vidi proti podljubeljski dolini (ali kakorkoli se že imenuje) na eni in Julijcem s Triglavom na čelu in Blejskim jezerom v "vznožju" na drugi strani.
Sam uradni vrh Dobrče pa kar razočara, še posebej, ker so z angleškim dodatkom "peak" na zadnjem kažipotu še dvignili pričakovanja. Vrh je namreč obkrožen z drevjem in zato brez razgleda. Škatla za vpisno knjigo je bila prazna, štampiljko so lepo pritrdili na skalo, komur to analogno štempljanje kaj pomeni, naj prinese še blazinico z barvo.
Za razgled je treba podaljšati še malo naprej do Šentanskega vrha (tudi tam je škatla popolnoma prazna in nisem opazil niti žiga), do koder nas pripelje nemarkirana kozja stezica, ki se najprej malo spusti in takoj blago vzpne, po "uhojenosti" pa ne kaže ravno znakov velikega prometa. Razgled je pa vsekakor vreden kratkega podaljška. Poleg prej omenjenih se nam v vsej veličini pokaže Begunjščica in prav vzburi k načrtom za nadaljnje osvojitve
. Levo od nje pa mislim, da se vidi tudi Stol (ali pa je morda Vrtača?).
Od Šentanskega vrha ni več mogoče naprej, zato povratek na Dobrčo, od razcepa pa tokrat spust proti koči, do koder je treba znova čez leso, nato pa sledi za moje pojme kar idilična Podgorska planina (če sem prav prebral napis na eni od hiš). Ki kaže, da je še živa. Živali sicer ni bilo videti, je pa od nekod bilo mogoče slišati kravje zvonce. In še kratek vzpon do koče, kjer sem pričakoval kaj več prometa kot samo dve osebi pri eni mizi, ampak najbrž bo to, da je v dolini bil šele komaj običajen čas za zajtrk.
Pot nazaj znova prečka Podgorsko planino nekaj dlje od hiš. Kogar koča ne zanima, bi tu lahko usekal bližnjico; če se gre po traktorskih kolesnicah, se verjetno nihče ne bi razburjal zaradi neupoštevanja številnih opozoril, da naj se držimo markiranih poti in ne "izumljamo" novih. Ne vem, ali sem kljub vsemu nenamenoma "zašel", kajti ob dobro uhojeni poti, tudi znova čez leso, se ne spomnim nobene markacije vse do že znanega razcepa, kjer se je treba odločiti, ali gremo spet mimo vzletišča ali čez še nekaj planin (Bistriška). Ker me ne veseli koračenje po menda kar razvlečenih cestah, izberem kar prvo možnost po isti poti. Zanimivo, da lep čas ne srečam prav nikogar, šele na čisto zadnjem in zoprnem delu jih srečam tri.
Morda še to, brez upoštevanja daljšega opazovanja in fotkanja na razglediščih sem za direktno pot od Brezij do vrha Dobrče porabil pribl. 2h ali pol ure manj od uradnega časa na izhodišču, razen če niso upoštevali "obvoza" mimo koče.