Po dolgem času, oziroma skoraj točno po štirih letih, sem spet stal na temu meni zelo ljubem vrhu. Dogodivščina se je začela v sredo pozno popoldan, ko smo v avto naložili prtljago še zadnjih dveh udeležencev. Vožnja je bila prijetna, saj je bilo malo prometa. Tako smo nekaj čez deseto skozi Kals prispeli na parkirišče pri koči Lucknerhaus 1920m. Tam smo trije oddremali kitico dve v spalkah, dva pa v avtomobilu. Sam v avtu ne maram spati, saj se rad raztegnem.
Uro sem pripravil za ob treh, zame to pomeni najkasneje možno. Zbudil sem se že ob dveh in začel pakirati. Kmalu so bili tudi vsi ostali budni in smo ob prijetnem klepetu pojedli zajtrk. Ob treh smo v soju čelk že hodili po poti ob hudourniku Kodnitzbach proti koči Luknrhute 2241m, nad nami pa jasno zvezdno nebo. Malo nad kočo smo krenili desno za škrbino Burgwartscharte 3102m na desni strani ledenika Koednitz-Kees. V spominu sem imel malo napačno predstavo kje se zavije na to škrbino in bi skoraj zaštrikal.
Tik pod ledenikom nas je pozdravil dan v popolni jasnini. Vrh Grossglocknerja je že bil obsijan s soncem in oblegan z nešteto gorniki. Zadnji del poti do vstopa v steno pod škrbino poteka po ledeniku Koednitz-Keeses, ki se je od mojega zadnjega obiska precej zmanjšal, da ne govorim za koliko se je zmanjšal ledenik Pasterze na severni strani. Pot prek Burgwartscharte do koče Erzherzog-Johann-Hutte je zelo zahtevna, ampak tudi zelo dobro opremljena z varovali, ki so vsa v odličnem stanju. Po počitku in okrepčitvi pred kočo smo v 3+2 kombinaciji nadaljevali proti vrhu. Mi trije smo kar kmalu stali na Kleineglocknerju 3783m in se tam dogovorili za naprej. Najmlajši med nami Onohej se odloči, da bo za prvič dovolj do tu in ga tam fiksiram
, da naju počaka. Že tako ni mogel verjeti kaj mu je uspelo. Midva z Milanom pa sva po hitrem postopku nadaljevala proti vrhu. Na vrhu si čestitava in v veselem klepetu še s tremi Slovenci preživimo nekaj čudovitih trenutkov ob razgledih v radiusu do Triglava in še dlje. Ob pogledu na Kleineglockner opaziva ob Onoheju tudi ostala dva člana naše ekipe. Po sestopu smo se spet zbrali na Adlessruhe. Tokrat smo imeli za vrh zelo dobre razmere, saj je novozapadli sneg izpred nekaj dni na obeh vrhovih že povsem skopnel, le na nekaj mestih je bilo ledeno. Sestopili smo po poti za kočo Studl-Hütte 2802 m, le da smo pod ledenikom Koednitz-Kees zavili navzdol levo po bližnjici in si tako precej skrajšali pot.
Popoln dan smo zaključili z umivanjem v topli vodi hudournika in grizljanju dobrot, ki so nas čakale v avtu za naslednja dva dni, kar pa spada že pod drugo štorijo.
Seveda ne smem pozabiti omeniti, da so ostali štirje stali prvič na kralju in podkralju
Visokih tur in Avstrije. Vsem še enkrat čestitam in hvala za prijetno druženje na turi.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt, Janez