Cervino/Matterhorn (05.09.20)
Po Levjem grebenu/JZ smer
Nisem odpiral nove teme,morda bi jo lahko, saj je ta iz Italijanske strani.
Z Davidom sva imela že pred mesecom postavljen datum vzpona, potem je bilo le še vse v Božjih rokah glede vremenskih pogojev. Avgust je bilo super vreme in vzpon bi sredi avgusta potekal brez zimske opreme in verjetno z srednje visokimi čevlji. Zadnji vikend se je vreme poslabšalo, saj je tudi pri nas snežilo na višini Kredarice. Zapadlo je kar nekaj snega nad 3000m, a upanja nismo izgubili, saj je bilo od srede naprej spet napovedano lepo vreme z višjimi temperaturami. Zraven sva povabila še Denisa, ki je bil pravtako navdušen, sploh pa smo v zadnjem času nekaj tur naredili skupaj in smo se glede tega dobro spoznali. DDD je bil pripravljen in tudi vreme je bilo napovedano krasno. Prijatelji iz Zagreba bodo tudi tukaj na isti dan in res je zanimivo, saj se nismo prej nič dogovorili. Filip mi je s podatki vzpona zelo pomagal, saj je veliko vedel. Hvala Filip. Že na kameri se je videlo, da sneg lepo pobira in že je bil tukaj petek dopoldan. Z službo se jima je lepo uredilo, da sta v četrtek predčasno končala, sam sem pa imel še ta teden dopust. Iz Kamnika smo se odpravili ob deseti uri dopoldan. Pri Novi Gorici vstopimo v Italijo in pot nas je nesla proti Milanu. Iz Kamnika je kakšen kilometer manj kot 700 km do višine 2006m, kjer je Breuil-Cervinia. Tukaj je bilo naše izhodišče in lahko si kar z debelimi očmi gledal na ta mogočni vrh. Iz Italije je drugačen pogled kot pa tisti, ki ga večina pozna iz Švice piramidasto obliko. Iz Švice je po podatkih, ker gre za SV lego smer zelo zasnežena. V takšnem bi bila malce lažja smer veliko težavnejša kot ponavadi. Mi smo se osredotočili na našo in skoraj celi mesec vsak dan sva z Davidom dobila/poizvedovala za podatke Levjega grebena. Po sedmih urah vožnje smo se razpakirali na neplačjivem velikem parkingu v Breuliu. Z Davidom sva šla že malo noge razmigat do 2500m višine in sva bila že kar blizu Koče Abruzzi, ki je na višini 2802m. Denis je mojster kuhinje in je že pripravljal večerjo, na meniju je bil divjačinski golaž z rezanci. Bil je neverjetno dober. Pri rezanju kruha sem se lepo še ureal v prst in me je kar malce zaskrbelo za jutri. Za to smer se porabi veliko časa, zato je sploh vprašanje, če kdo pomisli na takšen vzpon kot bo naš in to v enem kosu iz parkinga. Večina opravi vzpon do bivaka J.A. Carrel na višini 3830m in naslednji dan nadaljuje na vrh 4478m visokega Cervina, 5 min stran je oddaljen Švicarski vrh Matterhorn. Sprva smo mislili tudi, da bi se nastanili pri Rifugio Orionde -Abruzzi 2802m, a smo ostali kar pri tem, da "potegnemo" iz parkinga. Zvečer smo zaspali za kakšni dve do tri ure v spalkah, bilo je okrog 10 stopinj opolnoči. Kavica, kakšen grižljaj kruha z medom in arašidovim maslom in že smo bili pripravljeni z nahrbtnikom na ramah na Grande turo. Ob 2.00 smo pričeli z hojo, glede na težo nahrbtnikov je bila kar hitra, saj smo bili v uri in 15minut pri Abruzziju(2802m). Davidu se je še za kakšen kilogram ali dva bolj poznala teža, saj je imel 60m štrika. Teža je bila skoraj 19 kg. Gojzarje smo imeli pripete, saj smo začeli v teniskah. Nad kočo, nekje na višini 2900m smo jih lepo skrili za neko skalo, a tedaj še nismo vedeli kaj nas čaka , ko se bomo vrnili. Bil sem moker, saj ni bilo preveč mrzlo, sploh je bil pa dober tempo. Pas in čelado smo si dali kar nase, da je bilo čim manj v nahrbtnikih. Slik tega dela ni veliko, saj je bila tema. Pot je lepo sledljiva z veliko možiclji, ne priporočam pa v megli tedaj pa lahko nastopi velika težava. Mi smo imeli "šajbo" kot je bilo napovedano. Prejšnji dan je bilo na višini 4000m celo +1, danes bo bolj hladno med -2 z vetrom do -9 na vrhu. Odtisi derez so se že poznali od 3200m , a je že prejšnji dan pobralo dovolj snega. Prečenje do Colle del Leone 3581m je bilo bolj ali manj v snegu, ampak z dobrimi stopi izpred dneva. Popoldansko petkovo sonce je naredilo svoje. Cepin v rokah je bil pa kar priporočljiv do sem. Oblekli smo tanjše jakne, saj je bilo že nekaj vetra. Danes je bilo napovedanih okrog 30 km/h. Od tukaj naprej je bilo nekaj hoje potem se je pa začelo zares. Zdaj naj je čakal vzpon do bivaka Carrel 3830m. Skale z mornarskimi vrvmi na naekaterih mestih so že bile aktualne. Samo vleci, vleci in dalje. Prišli smo pod težak, morda celo najtežji del vzpona , morda kar 90 stopinjsko steno po kateri je napeljana. Zaslišim zgoraj Davida, kako izdihne uff uff kako trpijo roke!, če pa to on reče potem pa mora biti res težko. Sem jo le nekako splezal, zaradi že bolečih rok mi je pa zadnji meter pomagal prijatelj. Težak del do bivaka Carrel smo dali črez in bili smo na višini 3830m. Sonce je iz druge strani že vstalo, a na nas še ni zasijalo, saj je zapora gore. Mi smo na JZ strani. Privoščili smo si malce pavze z okrepčilom in se kar sproti že pripravljali za naprej. Zimske opreme do sem nismo potrebovali in zaenkrat je tudi še ne bomo, saj nas čakajo že po vidnem kopni navpični vzponi po skalah. Vzpon razen enega Italijana ni noben več pričenjal, večina jih je od tukaj že pričela okrog tretje, četrte ure zjutraj. Mi smo tedaj bili pri Abruzziju 2802m. Veriga z previsom ni bila šala, a tako je če si na tej poti. Corda della Sveglia III+ plezanja in kar nekaj varijant je bilo tukaj naprej možnih, nobena pa ni lahka. Imaš tudi mornarsko vrv napeljano okrog 15m, a misim da jih je zelo malo , da bi se kdo odločil plezati po njej. Bolj se mi zdi priročna ob njej se po abzajlati pri spustu. Bližali smo se rami leva, a so tja je še kar nekaj vzpona po grebenu oz. zahodni strani, ki je bila zasnežena. Obuli smo si dereze in dali cepin v roke, saj bomo prvo omenjene sigurno kasneje potrebovali. Grande Corde or Corde Tyndall je bil pred nami. Pri tem 4241m Pic Tyndall je kar nekaj spusta, so trije manjši po kakšnih 10m. Zadnji je še najbolj zahteven, opravili smo jih brez vrvi. Vsi, ki so zgodaj zjutraj pričeli vzpon so bili zdaj tukaj pri sestopu , abzajlu. Srečamo prijatelje iz Zagreba in malo smo se razgovorili. Čakal nas je zadnji težak vzpon na vrh 4476m, Italijanski vrh je oz. bi naj bil za 2 metra nižji od Švicarskega. Popoldanska napoved je bila takšna kot je že začelo nakazovati nebo, prihod oblakov vendar brez paddavin. Stalnica obiska te gore so tudi helikopterji, tukaj sta dva od jutra do večera in venomer krožita okrog Matterhorna, praktično nad glavo. Ta vrh je v vrhu glede nesreč na leto. Roke smo dobro čutili, z Denisom sva bila utrujena glede tega. Mene višina naprimer sploh ni utrujala, sploh se mi ni zdelo da sem tako visoko. Mornarska vrv in lestev z nekaj previsa je sledila. Prehitro se nisem "zagnal" in sem vsak korak premislil in roke na drugačen način spočil pri lestvi. Nad nami so se še eni pripravljali z vrvmi za spust in ni jim bilo lahko po vidnem. Še nekaj "čudnih" mornarskih vrvi v levo potem pa le še nekaj vzpona in zagledali smo križ pred sabo. 4478m visok nekateri tudi temu pravijo Matterhorn, čeprav bi se bolj strinjali z imenom Cervino. Od tega je le še kakšnih 5 minut naprej po ozkem grebenu tisti bolj znani vrh iz Švicarske strani. Šli bi tja, a se je že navlekla megla in močnejši veter na tem ozkem grebenu ravno ne bi bilo idealno. Občutki so bili nepopisljivi, čeprav sem bil že z mislimi pri sestopu, kateri zagotovo ne bo enostaven. Videlo se je lepo, da se bo čez nekaj ur lepo zameglilo, ura je bila okrog 13.00. Z Italijanskim gospodom s katerim smo se že dosti vmes prehitevali smo opravili 2 spusta skupaj. Lojtrco in takšne zadeve smo vse opravili z abzajlom, saj drugače se tukaj ni za "igrati". Gospoda smo spustili naprej, saj bo sam morda hitrejši, da ne bo čakal tri, ki moramo opravljati spuste. Nekaj smo jih ujeli in dovolili, da opravijo spust po naši vrvi, če bodo pri naslednji oni raztegnili vrv. Hitro so se strinjali, čeprav se mi je kar zdelo, da verjetno tistega drugega abzajla ne vem, če jih bomo videli kje blizu. Megla je bila kar nadležna za trenutke in ker seveda ni šlo tako hitro, sploh pa če se megla stoopnjuje v večer z kombinacijo teme potem bo sestop v dolino skoraj nemogoč. Varijanta bo še samo prenočiti v Carrelu. Preko Pic Tyndalla smo hitro splezali in poprosili spredaj ekipo, če nas spustijo naprej. Zasneženega dela je zmanjkalo, a derez nismo snemali. Za spuste je vredu narejeno, izkoristili smo jih skoraj toliko kolikor se je le dalo 30m. Na višini 4000m se vprašaš kje sploh greš tukaj gor, ko se spuščaš po vrvi dol. Zamwglilo se je in spet lepo odprlo in to se je ponavljalo v nedogled Odločili smo se kar da gremo v dolino in bomo tudi po kakšni urci ali dvema spanca odšli domov. Po zadnjem 30m abzajlu pospravi David vrv in z dobrim tempom že pridemo do Italijana, ki se že celi dan pogovarjamo, čeprav se nič ne razumemo. Žal Italijansko ne vemo veliko, gospod pa Angleško tudi ni znal. Bil je pa zelo prijazen in kar vesel ko nas je vedno zagledal, mi pa tudi njega. Mornarska vrv in kasneje veriga z previsom in bili smo pri bivaku Carrrel. Tale zadnja veriga omenjena ni mačji kašelj, a ko je kaj potrebno oz. je nuja se človek najbolj skoncentrira, sploh pa je dobro, da se preveč ne "štrika". Naredim še nekaj slik proti zahodu in ob 19.45 gremo dol. Čakal nas je tisti težak že na začetku omenjen vzpon do bivaka, zdaj je potekal v nasprotni smeri. Spust z abzajlom je tukaj dober, a smo videli da bo šlo tudi brez. Tisti dve skobi so res, ve vem kako bi se izrazil "fenomenalni", brez njih se takole ne bi moral spustiti. Objeti z rokami, dlanmi mornarsko vrv pa lahko rečem, da je neopisljivo. Tisti, ki hodite v fitnes lahko reče, da po takšni turi sigurno ne bi rabili tja nekaj tednov. Še nekaj je bilo spusta z njo in potem se je končala, morda kar za letos ker takšne ne vem kje bom videl pri nas, morda pri kakšnem privezu barke. Tukaj smo tudi bolj ali manj zaključili z fotografiranjem, saj se je delala že noč. Pri Colle del Leone 3581m smo si prižgali lučke. Tukaj, ko je dovolj zasneženo, bolj ali manj v zimskem času je možno direktno po tej grapi navzgor iz spodnjega ledenika. Tukaj smo Italijana spet dohiteli in prehiteli. V spodnjem delu pa naletimo na Zagrebške kolege, ki bodo še danes prespali tukaj. Spuščamo se in opazujemo kdaj bo višina okrog 2900m, da poiščemo svoje teniske, ki smo jih pustili ob štirih zjutraj. Nismo si ravno predstavljali, da bomo morali tako iskati in seveda v temi. Nismo našli tiste skale oz. saj kaj veliko se nismo sekirali za njih. Jaz se nisem, ker si jih ne kupujem za 100 eur, Davidu je tudi čisto dol viselo za njih. Denisu pa ravno ni bilo, ko je imel nove. Dobra stran tega, vendar ne za nas ampak tistega, ki nosi cifro 43 mu bodo verejtno pravi. Vsi trije nosimo podobno številko copat, tako da lahko gredo v lov, tam nekje nad Abruzzijem
. Pivo pri koči je pa lepih 8 eurov, kakšne "gajbe" ravno ne bi kupil za tisti komad je pa res vseeno. Kako se je vlekla v dolino in ni je bilo konca. Pri parkingu mo bili ob 23.30. Vse bi mi ugajalo, najraje bi se vrgel v vodo, ki jo je bilo še preveč malce višje. Malo sem že sanjal kebab, tako da je najbližje temu bila Kekec pašteta. Nekaj malega smo imeli pavze, spakirali in se sredi noči odpravili domov. Pri vožnji smo se menjavali, a bolj ali manj je David opravil z vožnjo, ki je navajen takšnih relacij.
Takšen vzpon in sestop, ki smo ga opravili mi v enem dnevu sploh ne priporočam. Zaradi opreme, težkih nahrbtnikov ga tudi mi po vsej verjetnosti ne bomo več, na 2 dni je pa le bolj na "kamot". Za zanimivost pa lahko povem še to, da glede na včerajšnji dober urez v prst danes nisem niti pomislil na kakšno bolečino. Vsi smo srečni, zdravi prišli domov.Stroški na osebo so prišli 85 eur (gorivo in cestnina). Na turi je bila zanimiva kratica DDD, čestitke ekipi.