Dolina reke Glinščice - Val Rosandra

Na praznični ponedeljek smo se odpravili v, za Slovence kar skriti kotiček, Dolino reke Glinščice. In kaj smo videli...tolmunčke, v katerih je bilo bore malo vode, potem navpične stene, nad katerimi so nekje bdele paše željne koze, nekaj stoletij stare razvaline vodovoda, pa prečudovito kamnito cerkvico sv. Marije na Pečeh, pa ene razvaline enega gradu in še in še.
Mi smo startali izpred Kulturnega doma France Prešeren v kraju Boljunec. Potka nas je vodila mimo majhnega zaseljka nad Boljuncem. Na eni izmed razglednih točk smo se nagledali Trsta in Tržaškega zaliva, nato pa stopicali naprej proti Vrhu Griže. Tam nas čaka prvovrsten razgled na Tržaški zaliv, del slovenske obale in pa vse tja do Slavnika. Tu opazimo nekaj razvalin, ki dajejo tem krajem čaroben in skrivnosten pridih. Poti in smerokazov je na poti toliko, da se komaj sproti odločaš, kam bi šel. Še dobro, da smo na poti srečali tudi kakšne sonarodnjake, da smo eden drugemu malo nakazali pot. Počasi smo prišli na greben, iz katerega se je lepo videl slap in pa stoletja stara cerkvica, pred katero je bilo kar nekaj ljudi, tako da o kaki samoti in miru nismo niti razmišljali. Tu smo se fino namalicali in se razgledali naokoli. Lepo se je videl Kraški rob, po katerem je zadnjič hodil Hribovc s kompanijo, pa skalnate stene pod njim, na katerih so nekateri tudi plezali, pa stara železniška proga, pa prave pravcate jame,... Jz osebno se kar nisem mogla načuditi dejstvu, da tu leži ta znamenita cerkvica in pod njo nekaj hišic. Nato smo krenili proti tolmunom, da bi čim bližje videli slap. Najprej smo se spustili po melišču, nato pa se ob strugi počasi vzpenjali do željenega slapu, ki naj bi padal iz cca. 40 metrov visoke pečine. Kot je že Lidija zadnjič napisala, je tudi tokrat bil slap podoben curku. Tu najbrž že nekaj časa ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem dežju. Nazaj smo se vračali ob strugi oz nad njo. Pot je na nekaterih mestih kar izpostavljena, tako da je vrv služila svojemu namenu. Bolj ko se bližamo planinski koči Refugio Mario Premuda, več je ljudi in navala (nekateri so se v reki oz. njenih tolmunčkih tudi osvežili). Tam se osvežimo in okrepčamo, nato pa proti izhodišču, ki je bilo prav nabito polno.

Spet je en super izlet/pohod za mano. Čudovito vreme, fajn kompanija, dolina pa oh in sploh super. Hvala vsem.

Zelo lep izlet ste si naredili in tudi lepe fotografije si posnela. Imam pa nekaj pripomb. In sicer na drugi fotografiji je kaverna ob poti, na četrti fotografiji so ostanki stražarnice ob (bivši) meji, na sedmi fotografiji je vasica Botač, na enanajsti fotografiji je cerkvica Sv. Marije v Pečeh (in ne Pečinah),na trinajsti fotografiji niso razvaline ampak spomenik tržaškemu alpinistu Emiliu Comici (ki se je ubil v bližini) in na šestnajsti fotografiji je markacija SPD Trst, ki označuje planinsko pot "Vertikala". Sicer pa je LidijaJesih pravilno napisala imena...Pa brez zamere, moje pripombe so dobronamerne in lep dan!

Uh B2, hvala za te uporabne informacije. Bom popravila...takoj. Zamere nobene...zakaj že?? Več glav več ve. Še enkrat hvala in srečno.

Prst se je ustavil spet na Glinščici, tudi vreme je tam kazalo, da bo gor držalo (in je). Ker je lepe končke sveta treba pokazati dragim osebam, sva se danes preko Socerba zapeljala v Boljunec. Slikovito malo mestece že samo nudi obilo stvari, kjer se ustavi oko. Takoj pri planinskemu domu zagrizeva desno v breg po poti št.1, ki naju po urici pripelje na razglednik, a ne tisti, kjer sm že bila. Še malo naprej od poznanega je vrh z vpisno knjigo PZS, Mali Kras imenovan. Na vrhu je za celo vasico razvalin in lep razgled na Tržaški zaliv, tja do naše obale seže. Spustiva se mimo Vrha Griž in kar hitro zavijeva spet proti planinskemu domu dol, nato pa se po poti z oznako 13, vzpneva do Comicijevega spomenika. Res lep razglednik na dolino Glinščice, ki s tega zornega kota zgleda kot velik kanjon. Po grenenčku se spustiva do cerkvice Marije na Pečeh, nato pa nadaljujeva po spodnji sprehajalni poti mimo slapu. Spustiva se še do vrha slapu in ob vodi stopiva do Botača, male vasičke, kjer je danes bife celo odprt in gospa govori slovensko. Pa spet v klanec, zokrat na drugo stran, tokrat do stare železniške proge, po kateri se sprehodiva kak kilometer in jo po drugem tunelu pri markacijah spet zapustiva. Še na en razglednik stopiva, da oči objamejo prehojeno, potem pa nazaj dol z razglednika v Boljunec. Za slovo nama pomaga maškara, prav kot se za pustno soboto spodobi.

Super!!! Krasne fotke. Pa nič gužve, ravno takšno mi je všeč.
Koliko pa traja takale pot?

Pa še nobene nevarnosti plazov!

Maja, veliko koristnega je za vsakega, ki bi rad še kaj več vedel v tvojem opisu na 1. strani. Dejboz, po tej varianti vsega skupaj dobre štiri urice udobnega pohajkovanja. Lahko pa pot skrajšaš ali podaljšaš prav po želji, vprašanje je le, kolikokrat se ti da dvignit in spustit iz doline navzgor in navzdol. Jaz menda še nisem šla po isti poti, pa sem bila že nekajkrat tam. Ben :

Ker si v prihodnjih dneh želim obiskati Glinščico prosim, če mi lahko kdo podrobneje opiše izhodišče do vseh treh ferat, hvala

@acjom...pelješ se do Kozine in greš čez mejni prehod Krvavi potok,nato se pelji do vasi San Lorenzo in malo naprej od gostilne parkiraj avto,če boste šli plezati pojdi od parkirišča na drugo stran ceste,in pojdi po klancu navzdol kake 5 minut in boš zagledal vstop v ferato Bruno Biondi.....upam da najdete,midva sva prvič najprej naredila kar tri urni krog po Glinščici,predno sva ugotovila da so ferate Nos,Bruno Biondi in Zimske rože le streljaj od avta.....želim vam lep dan v steni ko se boste odločili da greste

slavi0902, hvala, upam,da najdem, ker je menda kar težko najti oz. ni nič označeno.

@acjom...zapomni si kaj sem napisala,pa ni hudič da ti ne bi uspelo,naložila sem tudi nekaj slik z vseh treh ferat,malo za pokušino....tudi sama že komaj čakam,da se ponovno podam v te meni zelo ljube ferate

Iz Beke v Botač, po cesti do železniške proge, za drugim tunelom spust v sotesko,ob reki navzgor do slapa, pred Botačem desno po dolini Griže do izhodišča. Lep krog!

https://plus.google.com/photos/113334581701584163856/albums/5862985134824921505

Za prespat pa je nov, cenovno ugoden hostel v Ocizli, blizu Kozine in Beke

Saj zgleda, kot da sem kar naprej tu, ampak je res lepo. Posebej ko postaja višje hladno ali obetajo oblačno. Je pa res, da si lahko tu velikokrat, po različnih poteh in z različnimi zahtevnostmi. Od alpinizma do sprehajanja pudljev, od kolesarstva do feratarstva nudi. Sva šla na ferato, ki je kratka, zato pa je bilo potem časa doma veliko napisati kaj več o Glinščici. Če bo koga kdaj o tem zanimivem predelu skoraj Slovenije zanimalo, je nekaj zbranega na enem mestu.
http://free-svoboden.blogspot.com/

Februar, čas za Glinščico. Že po objavah vidite, da sem vsake toliko na tem koncu. Pa še nisem šla po enaki poti. Vsaj kakšen krak ali kakšna smer je drugačna. Lani sem na vrhu Malega Krasa (ali Vrh Griž, taka je opomba v vpisni knjigi) opazila na boru napis Socerb. Letos smo šli pa to pogledat od blizu. Tako smo parkirali pri gradu Socerb, ki je, mimogrede točka SPP, kjer se potem pot spusti v Osp. Pa še krasen razglednik je, na Koprski, Miljski, Tržaški in še kateri zaliv, menda sem gledala celo v Benetke. Zadaj pa bela kulisa Dolomitov, Karnijcev in Julijcev. Začetek poti je neoznačen, a edini možen, če ne greš na Osp. Lepo za gradom po robu. Čez nekaj časa se pojavijo tudi markacije. Pot je razgledna, vodi mimo vzletišča za padalce do Malega Krasa. Od tam smo nadaljevali po označeni poti, a smo se ob prvi priliki spravili za modrimi markacijami v levo. Te nas privedejo do italijanskih markacij (pot št. 1), ki nas po strmih okljukih, čez melišča spusti v dolino Glinščice. Izstopimo praktično pred kočo M. Premuda, pod 100m nadmorske višine. Potem smo jo ubrali lepo po sprehajalni poti po kanjonu, mimo lepega, danes vodnatega slapu, pod cerkvijo in spomenikom Comiciju, do Botača. Tam smo si v mali vaški gostilni, ki je odprta, kot piše, do sončnega zahoda, privoščili kavo, pivo in korenje, nato pa se vrnili nazaj do slapu. Vmes smo srečali veselo druščino PD Iskre in malo poklepetali. Za slapom smo se dvignili po strmi potki najprej do cerkve Sv. Marije na Pečeh, nato pa še do spomenika Comiciju in še višje do sedla. Tablice so nas nato pospremile do razgledišča nad Krogljami, od tam pa še dobre pol urice in spet smo bili na Socerbu. Grad odpirajo opoldne (vikendi), tako da smo lahko stopili še na njegovo obzidje. In ko smo bili že ravno tam, smo se ustavili še malo pod gradom in si pogledali Sveto jamo, edino podzemno cerkev pri nas. Od zunaj samo, ker je pod ključem, voden ogled pa naj bi bil v nedeljo ob 14.00. Tako, slikovit dan, pot tudi.14 kilometrov pa tudi ni za odmet.

Pozdravljena Lidija! Tudi meni je potepanje po in okrog Glinščice v veselje. Bi pa imela eno vprašanje. Na vaši sliki 16 se nad Trstom vidi mogočna bela stavba. A mogoče veste, kaj
je to.
Hvala in še veliko popotniških užitkov.

Valerija, mislim, da je bolnica. Enako veliko veselja tudi tebi.

pozdravljeni! a ve kdo, kje moraš zaviti z avtoceste z ljubljanske smeri, da prideš v glinščico? pa do katere vasi se moraš peljati da prideš do ferate bruno biondi? lp

vetrc, upam, da ti bo v pomoč
Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu za Kozino in v križišču nadaljujemo v smeri Krvavega potoka, kjer kmalu prečimo državno mejo. Nadaljujemo skozi vas Pesek / Pese. Kmalu na levi strani zagledamo smerokaz za Val Rosandro / Glinščico, zavijemo ostro levo in nadaljujemo do vasi San Lorenzo / Jezero, kjer lahko parkiramo na enem od parkirišč. Predlagam parkirišče takoj za vasjo, na levi strani, kjer je tudi nekaj metrov oddaljena razgledna točka, s katere je čudovit razgled na Tržaški zaliv. Po cesti se sprehodimo do odcepa do ferate Bruno Biondi; približno 5 minut hoje.

Odločili smo se, da bomo po službi skočili malo v Italijo, natančneje proti dolini reke Glinščice nad Trstom, kjer se bomo malo razgibali in uživali ob plezanju po ferratah. Najprej Čez Nos za ogrevanje, nato pa še na Bruna Biondita. Res prijetna plezarija, ki je bila še lepša, ker nas je ob plezanju nežno božalo sonce . Pogled proti Trstu in morju, je pa itak najlepši. Par včerajšnjih fotk: