Prejšnjo nedeljo sem pristopil na Krniške skale(Gartnerkofel) po malo drugačni varianti kot predhodniki in tudi večina pristopnikov na ta vrh.
Začnem v vasi Möderndorf zraven Šmohorja, točneje na začetku slikovite soteske Garnitzenklamm, kjer na parkirišču zjutraj ob cca 06:30 parkiram. Grem v sotesko, ki se kmalu začne kazati v svojem najboljšem. Lepa, divja, slikovita. Razdeljena je v štiri dele. Za prvim in drugim delom je zasilni izhod pa za tretjim tudi. Pot namreč ni čisto enostavna. Prvi del je še tehnično nezahteven, drugi in tretji pa nekje delno-zahtevna. Torej malo paziti na varovalih, še posebej kadar je visoka voda, mokro,... Zadnji del že meji na zahtevno pot zato tam z otroki in neizkušenimi previdno! Kljub temu za povprečnega planinca vajenega varoval ne predstavlja večjih problemov in lepota odtehta trud. Čas: dobri dve uri.
Po koncu gremo lahko seveda nazaj po drugi poti(lahki) lahko pa nadaljujemo naprej. Jaz grem naprej proti Kühweger Alm(dobra ura). Od tam naprej pa proti Kühweger Thörl(cca. ura in pol). Od tam pa se že odpre pogled na Mokrine in vse standardne gore poleg: Malurh, Konjski špik, markanten Veliki Koritnik,... Do tu se da pristopiti tudi iz Mokrin(cca ura in pol). Od tu gremo na desno(levo če pridemo iz Mokrin) na Kammleiten, znan po zanimivi kamnini drugačni od okolice in lepih kristalih(cca. pol ure do vrha).
No, na levo(desno iz smeri Mokrin) pa sem namenjen jaz. To je plezalni SZ greben Krniških skal. Ampak, nobenega smerokaza, nobenih markacij
No, grem kake 50-100 m po slabo vidni potki in potem na skali pod ruševjem le vidim rdečo piko. Rdeče pike in črte potem vodijo vso pot. Pot je torej dobro skrita pred tem da bi kdo od manj izkušenih, ki jih je tam okoli gotovo veliko, zašel nanjo. Plezanje naj bi sicer po zapisu Vida Pogačnika na Summitpostu(
http://www.summitpost.org/north-west-ridge/204826 ) bilo vseskozi UIAA I. Ok, poznavalec je poznavalec, sam mislim, da vsaj na kakem mestu(vsaj ključnem) dosega vsaj II-. Tudi da je pot ravno 'easy', kot piše, no ja kot za koga.
No, pot se že kar takoj na začetku postavi konkretno pokonci, začetni del je najbolj strm, skala sicer razčlenjena, oprimki tudi v redu. Po najhujši strmini pridem na izpostavljeno rampo, na koncu nje pa slišim nad sabo ljudi, mimo pa prileti tudi kamen
(čelada je seveda tam kjer mora biti in je seveda priporočljiva za to pot). "Achtung!", se zaderem. Pot se zopet postavi pokonci, prečiti pa moram tudi prvo scary mesto t.j. iz strmine direktno v prečnico okoli izbočenega 'čoška'. No in potem srečam te ljudi - čehi, ki so šli po tej poti navzdol.
Lepo se pozdravimo in grem naprej. Pot potem za nekaj časa postane malo lažja(hoja po travi, potkah, tu pa tam plezanje...) a težav še zdavnaj ni konec. Tako pridem do točke, ko se že vidi vrhnji križ a to je šele cca. nekje na pol poti. Ravno tu pa je ključni del poti. Strm vzpon po skali z malo slabšim oprijemom potem pa po izpostavljenem delu kjer na kakem metru dveh praktično nimaš kje stopiti oz. je treba iti previdno po korakcih. Vid Pogačnik gre čez ta del suvereno s palicami v rokah.
Ali pa se je samo tako dal slikati.
Tudi potem še ni vsega konec. Strmina se sicer vnese a skala postane nekoliko manj razčlenjena. Nato sledi še mesto kjer je treba malo poplezati navzdol in že sem pri mestu s skrinjico. Frekvenca vpisov: kake 2-3 na dan. Izvem, da so oni Čehi so iz Pardubic.
Od tam naprej se zdi kar strmo a ko se približam skali vidim v njej žleb. No tu bo pa že šlo. V sredini nekje mi zmanjka pik. Sestopim in odkrijem da vodijo levo. No, in jim sledim in se kar pomatram, da potem ugotovim, da bi prišel na isto mesto, če bi sledil žlebu do konca pa še lažje bi bilo.
Tu je plezanja praktično konec. Sledi še nekaj izpostavljenih prehodov podobnim morda tistemu na plezalni na Rogatec predno plezačina postane hoja. To se zgodi tudi tu in ta pot se po kaki minuti, dveh priključi na normalko od tam pa še v kaki minuti, dveh pride na vrh.
POVZETEK: ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT. Markacije so očitno bile obnovljene(glede na Rokov zapis od 2007). So rdeče(stare zbledele modre so tudi še ponekod vidne). Na poti je potrebno paziti, ker je veliko drobirja, oprimki in stopi pa so kar stabilni. Na začetku je pot strma, pozneje manj, je pa na začetku skala dobro razčlenjena, pozneje za malenkost manj. Čeprav gre za greben je pot prepadno izpostavljena le na nekaterih mestih, torej ni tisti klasičen greben(a la triglavski) kjer vidimo prepade levo in desno hkrati. Struktura gore je tu nekaj posebnega t.j. grape, stolpiči,... in ravno na plezalni se vidi pravi pomen slovenskega imena Krniške SKALE - pot je zelo slikovita. Pot pa NI zavarovana. Niti enega varovala ni, in če se prav spomnim tudi nobenega hakla za kako vrvno varovanje. In če sem že omenil plezalno na Rogatec(ki je tudi nezavarovana): ta je za stopnjo težja od njega. Kljub temu mislim, da kdor je zmogel Rogatec brez problemov in ima tudi sicer vsaj nekaj izkušenj iz zelo zahtevnih poti ali še bolje vsaj zahtevnih brezpotij, ne bi smel tu imeti večjih težav.
Na vrhu je bila panorama prilično dobra. Vidijo se italijanski Julijci(do naših je nekako zmanjkalo), pa po Karnijskem grebenu do Ojstrnika, pa do Cogliansa pa na jugu do Kanalske doline, na severu pa Ziljska dolina in Ziljske alpe in seveda Dobrač. No, skriti so ostali Dolomiti(tudi Lienški) in pa Visoke Ture.
Sestopim po normalki in si na zgornji postaji žičnice privoščim pir nato pa nazaj do Kühweger Thörl in do Kühweger Alm. Tam postanem lačen pa naročim en Bretteljause t.j. klobasa, špeh, sir na krožniku s kruhom in pirom. Zelo je teknilo. No, gazdarica me(potem ko me vpraša od kod prihajam) preseneti s slovenščino, katero se je dve leti učila v šoli. Malo je sicer iskala besede(kakšno sem ji moral prišepniti) a ji je kar dobro šlo. Tam je bil tudi črn pes(podoben novofundlandcu), ki me je stalno opazoval. Ne vem ali zato ker sem bil tujec ali pa mu je dišala moja klobasa!
Gazda mi pove kje grem lahko nazaj. Pot je sicer dobro povedal a malo sem jo iskal zaradi malo slabše označenosti(da, tudi pri Avstrijcih se to zgodi). Pravzaprav na enem delu poti praktično ni bilo markacij.
Potem zopet zaslišim potok iz soteske in pridem do lepe cerkvice St. Urbani nad njo. Je par minut s poti, bila je odprta in zdela se mi je kar lepa. Od tam imam še dobre pol ure do avta. Nazaj grede naredim še ovinek do Trbiža in na sladoled(italijani imajo boljšega od avstrijcev) od tam pa potem seveda domov.
Super izlet!