To soboto(7.9.) sem se zjutraj odpravil na Mokrine. Iz italijanske strani, iz Tablje(Pontebba) je, kot je marsikomu znano, cesta mnogo slabša kot iz avstrijske. Poleg tega so se po njej še sprehajale krave!
Prijava na prefekturo v Vidmu je sicer bila poslana, ali pa bodo nonšalantni italijani sploh kaj odgovorili(tako kot so mi Avstrijci in tudi Slovenci v podobnih primerih pri težavah z npr. psi) je pa vprašanje. Imam slab občutek...
Parkiram pri stari carinarnici nekaj ovinkov pod vrhom in se odpravim. Do doline Winkel je od tam dober streljaj, tam pa zavijem desno proti ferati Enrico Contin. Vso pot mi pogled na greben Konjskega Špika zakriva megla, ki je bila vse do spusta kar stalnica. Najprej se zmerno vzpnem po poti, na križišču grem levo(desno Madriče), nato pa pridem na izravnavo in tam se na levo odcepi Via Schiavi(prostoplezalna II), ki pripelje direktno na greben in na vrh Konjskega špika. Jaz grem naravnost in na naslednjem razcepu levo(desno ferata Madritsch na Torre Clampil, A/B, če bi vedel prej da to ni tista "ta grozna", ki gre iz avstrijske strani bi morda najprej šel po tej in se potem spustil do Forcelle Contin). Potem se začne nekoliko mučna pot po skališču s kar velikimi skalami in celo nekaj balvani. Končno pridem do majhne soteske, kjer se ferata začne. Ferata je dobila ime po predsedniku tabeljskega CAI Enricu Continu, v spomin na njega pa jo je dal postaviti njegov sin, baje znani alpinist, Bruno Contin.
Začetek do Forcelle Contin ni težek. Tam bi spotoma lahko skočil na Torre Clampil a sem šel kar naprej levo. Sledi nekaj hoje nato pa nekoliko izpostavljen zavarovani del, ki pa vsebuje tudi malenkost prostega plezanja. Nato je zopet nekaj hoje potem pa zopet zavarovani del, ki vključuje tudi ključni najbolj strmi del(B, vse drugo je lažje). Srečam tudi očeta z otrokom(kake 6-7 let je moral imeti), ki sta šla navzdol. Otrok je sicer bil videti vajen plezanja, ferata sama tudi ni pretežka a vendar bi ga jaz vsaj za navzdol navezal. Še nekaj zajl in ferata se konča. Vsega skupaj je plezalnega dela cca. 45 min.
Od tam do vrha Konjskega špika je še slabe pol ure. Pot poteka mimo razcepa(desno avstrijska normalka po kateri se bom spustil) potem pa na vrh. Presenečen sem, da sem že tako hitro gor. Žal pa je megla, ki je že celo pot onemogočala razglede ravno tedaj zajela vrh tako da se ni prav nič videlo.
Tako ni bilo druge kot da sem malo pomalical in sestopil. Na križišču grem levo in proti Rudniškemu sedlu. Megla se začenja razkajati. Tik pred sedlom naletim na smerokaz za Mokrine. No, bomo malo skrajšali pot, si mislim... Ta bližnjica(namesto preko Rudniškega sedla kot je opisano tu na tem portalu) pa je bila tako zoprna, vodila je po skalah(če bi bilo vsaj ornk melišče po katerem bi se dalo drseti s palicami), ko se je izravnala sem mislil, da je že vsega konec pa me je čakalo še prečenje velikih skalnih blokov podobnih tistim iz Visokih tur. Končno dosežem umetno jezerce z vodometom pod Torre Clampil. Vreme se je vmes praktično zjasnilo, pogled iz vrha bi zajemal vsaj sosednje vrhove Karnijcev in najbližje ziljske, Julijci pa bi verjetno ostali še v megli, sodeč po oblakih na tistem delu neba.
Od tam se dvignem na Madriče, nato pa malo improviziram po smučišču amo tamo, da pridem ven pri oštariji na vrhu Mokrin kjer si privoščim pir. To je treba seveda zaradi že znanih težav s pivom pri Italijanih, narediti še na avstrijski strani, sladoled pa seveda obvezno na italijanski(obratno bi bila katastrofa, avstrijci so pri sladoledu napram italijanom amaterji).
Do njega pa me je ločilo še kake 20 min. hoje do avta in še nekaj takega vožnje do Tablje.
Grem torej mimo jezerca na italijanski strani in že na koncu njega zavijem desno, no malo zgrešim uradno stezo a jo po kratkem lutanju po gozdni stezici dosežem od tam pa je do avta le še par deset korakov. V Tablji so imeli neko kolesarsko in tekaško tekmovanje. Malo sem postopal po mestu nato pa sem se domov grede ustavil še v Kranjski gori.