Monte Coglians / Hohe Warte

Tole pa zgleda lepo. Kolk je to daleč iz ljubljane?

Pozdravljen! Koliko časa si porabil za to turo? Kakšna je cesta do prelaza s katerega si štartal? Je to vzpon za navadne smrtnike ali je treba biti že na pol alpinist? Hvala in srečno!

priporočam branje knjige Andreja in Urške Stritar; Karnijska potepanja.

Cesta do prelaza je široka in asfaltirana (mejni prehod med Italijo in Avstrijo). Od prelaza do vrha je po tablah 5 ur. Nazaj mimo jezera Wolayer See jih je pa tudi še vsaj 5 ur. Pot nazaj se kar vleče, morda je bolje izbrati za izhodišče kočo Tolazzi. Pot ni posebno zahtevna, lažja kot npr. Triglav. Meni se je zdela zelo podobna kot na Špik čez Kačji graben (malo melišča in strm zaključni vzpon). Obstaja pa tudi pot po severni steni, ki pa je precej bolj zahtevna. Zemljevid (Tabacco 9): http://hribi.net/slike1/coglians782040.gif

Čeprav je najvišji vrh v Karnijskih Alpah ni posebej težko dostopen. Z Marjeto sva se včeraj zapeljala v simpatično vasico Collina in do parkirišča pri privatni koči Tolazzi. Ker so nama ti kraji že dobro znani jo ubereva po že večkrat prehojeni poti proti koči Lambertenghi Romanin in preko sedla Wolaya kjer prideva do idiličnega jezera Wolayer see. Čeprav so v jezeru ribe ni prav nič alg, zato pa toliko lepši motivi. Eduard Pichl Hütte ima očitno svoje greznice ustrezno urejene. Seveda se prav dolgo ne zadržujeva in nadaljujeva proti Vratom, še pod njimi pa zavijeva v desno in pod severno steno, kjer se opremiva, nato pa zaplezava po zavarovani poti Weg der 26er (26 lovski bataljon). Sprva naravnost gor, potem prečka v levo, stopi precej skromni, pa spet gor, prečka v desno in vpisna knjiga in tako naprej. Vmes prehitiva dva mlajša fanta iz Udin, enemu ne gre preveč dobro, varuje se kar na treh vponkah, kar sem prvič videl, drugi del je bistveno lažji, vendar prihajava v območje megle, skale mokre, ker pa imava dobro obutev ne drsi, ko se vpenjava po SZ grebenu proti vrhu se nenadoma prične jasniti in pri piramidi na vrhu naju nagradi sonce. Gor ostaneva kakšno uro, potem pa sestopiva na južno stran, zavijeva do koče Marinelli, potem pa nazaj preko že zaprte planine Moraret na parkirišče. Ker vremenska napoved ni bila najboljša sva kljub drugačnim načrtom odpotovala domov.

Lepo

Se pridružujem mnenju Klina,lepa tura,še lepši opisi poti,ki povedo bistvo,skratka pika na i.Takšne,kot je tisti s trojnim varovanjem,se je pa za bati se na potehp in niso redkost v gorah.Nikoli ne veš,kdaj te zaradi invertiranosti pri varovanju le sebe in bojazni,še sam ne pahne v prepad.

Najvišjo mejno goro Karnijskih Alp sem sicer že dvakrat obiskal, tako z juga, kot s severa, vendar še nikoli pozimi, zato je prišel čas, da to opravim. Snežne razmere, vreme, nevarnost plazov,kondicija in volja, vse se je ustrezno poklopilo. Z Rafkotom se zapeljeva v Forni Avoltri, od tam pa v najlepše vasice nad dolino od katerih še posebej izstopa najvišja Collina. Iz vasi je cesta splužena do koče Tolazzi, cesta je sicer precej poledenela, vendar ni bilo težav. Na parkirišču se pripraviva, zatem pa s smučmi po cesti v smeri planine Moraret. Seveda nama ne bi bilo treba do planine, ampak bi lahko že prej zavila v levo, vendar ni bilo videt nobene špure, na planini pa sva jo enostavno spregledala in šla naprej v smeri koče Marinelli. Napako sem hitro spoznal, ker pa teren ni ravno povsod prehoden sva se povzpela na neko škrbino pod Pic Chiadin, jo prečila (z derezami seveda) potem pa naprej po široki dolini proti vrhu, ki pa je trajalo kar nekaj ur. Vmes sva srečala dva Italijana, ki sta že smučala v dolino. Sonce je prijetno grelo, sneg je lepo odpuščal in vse je kazalo, da bo smuka enkratna. Pod neko steno že skoraj pod vrhom sva odložila smuči in se opremila z derezami in cepinom, ter zastavila proti vrhu. Gaz oz. štapne so lepo narejene in so prav tako lepo držale. Da bi idila le ne bi bila povsem popolna je od zahoda prineslo oblake in snežna ploha je bila neizogibna. Počasi sva z vrha sestopila nazaj do smuči, smuka zaradi oblačnosti ni bila kdo ve kaj, pa tudi že odpuščen sneg je pričel zmrzovati. Nižje sva sicer ujela še nekaj pršiča, pod planino pa lepo ojužen sneg, tako, da bo cesti ni preveč letelo. Coglians od koče Tolazzi ni povsem nedolžna tura, strmina je na nekaj mestih kar izrazita, zato je potrebno biti še posebej pazljiv pri obračanju, manj veščim priporočam, da snamejo smuči in se opremijo z derezami, seveda pa lahko turo mirno zaključijo tudi pod vrhom, ampak, potem vest ne bo povsem mirna. Lahko se gre tudi pod Cima di Mezzo. Vsekakor pa tistim, ki jim dolgotrajen vzpon ni všeč lahko opravijo turo do koče Marinelli in dan bo prav tako skoraj popoln...,
....kot je bil najin, pa čeprav se kdaj najde kak "provokator", zaradi katerih pa se prav nič sekiram in Vas drage prijateljice in prijatelji prosim, da ga ignorirate, saj ni vredno, da se kdo vanj obregne. In, če me tukaj sedaj pozimi ni tako pogosto, me lahko še vedno najdete na turnem forumu, pa promocija gor ali dol.

Ali mogoče kdo ve, če je pot od koče Obere Valentinalm pa do Wolayer See kopna.
Hvala

Možno da je še kakšno snežišče, ampak dolina je tam precej široka, tako, da ga je možno obhoditi, sicer pa ne vem zakaj je sneg problem, saj vendar ne hodite bosi. Sneg pa je tako prijeten za hojo, vsekaokor bistveno bolje, kot po kakšnem grušču.

Vsekakor obstaja določen strah pred prečenjem snega, Igor. Ali je prečkanje strmo, dolgo, pa še kakšna dilema bi se našla. Tudi sam nekako nisem privrženec prečkanja strmih snežišč z nevarnimi izteki. Kaj hočemo, nismo vsi enako hitri, drzni in brezkompromisni (dereze gor na noge, cepin v roke pa gremo na sneg). Menim, da pri nas - večini, snega pomeni določeno mero odklona za vzpon, če je snežišče zahtevno za povprečnega "šodrovca". Pa brez zamere. LP

Kolo

Včeraj opravili lepo turco na prvaka Karnijcev. Vzpon od koče Tolazzi po poti poti Spinoti zelo lep do stika z potjo od koče Marinelli in še malce naprej ko se začnejo zoprna melišča. Na vrhu kar precej obiskovalcev, tako da je zadnjih sto višincev potrebno zelo paziti da ne dobiš kaj na glavo. Sestop mimo Marinellija hiter in lahek. Zgleda da v Karniji ni snežilo, saj nisva nikjer videla svežega snega.

Monte Coglians ali po nemško Hohe Warte - Visoka Preža, najvišja gora Karnijskih Alp, pravi turno smučarski biser je vedno vreden obiska. Bovški del Bovško-Ljubljanske naveze v kateri pa ni nobenega pristnega Bčana se je že v soboto dogovoril za to turo. Tako se v vetrovnem in hladnem jutru zapeljemo do koče Tolazzi. Cesta je od vasi Colina naprej do koče Tolazzi splužena in zasnežena, vendar lepo prevozna. Na parkirišču je Italijan, kateri pove, da je zaradi vetra turo že zaključil. Novica sproži nekaj dvomov, vendar se ne damo. Majčkeno bolj se oblečemo in že korakamo po cesti v smeri planine Moraret, špura ali bolje krpljarska gaz je. Pred planino zavijemo v levo, v bistvu gremo po cesti, ampak le do naslednjega desnega ovinka cste, ki pelje do koče Marinelli, tam pa direktno gor. Sneg večinoma suh, pršič oz. mehka kloža, na strmem delu tudi splaženo. Od stare špure je ostalo zelo malo, zato večinoma vlečemo svojo. Kdor pozna južno pobočje Cogliansa ve, da doline, ki se vmes tu in tam položijo ni in ni konca. Mi vztrajno po skoraj neokrnejenih snežnih prostranstvih meljemo proti vrhu, eni hitreje drugi nekoliko počasneje. Po "steno" pred zaključnim delom si uredimo nekakšen "višinski tabor". Ja veter je nižje občasno kar dobro potegnil, ampak tukaj tik pod vrhom je bilo povsem mirno. Kakor je kdo prišel do "višinskega tabora" tako se je tudi odpravil na vrh in sestopil. Ko smo se okoli 14.30 ure vsi po uspešnem vzponu na vrh spet zbrali v "taboru" smo družno odsmučali proti izhodišču. Seveda je glede na dolžino trajalo in trajalo, 80 % pršiča, ostalo pa mehka do trda kloža oz. nekaj malega rahle skorje. Ocena pri Tolazziju je bila seveda odlično. Razgledi prostrani in težko opisljivi, družba odlična Rafko, Zdenko, Vinko), skratka lepo preživet turno smučarski dan.

Trilogija Grossglockner - Montaž - Coglians, trije prvaki svojega področja Visoke Ture - Zahodne Julijske Alpe - Karnijske Alpe , v treh dneh. Odlična družba, kaj bi hotel še več. Zjutraj je pri koči Tolazzi opran sončen dan. Pri koči Lambertenghi Romanin kratek pomenek z oskrbnikom, ki tarna nad nikakšrnim poletjem in še slabšim obiskom. Sledi nadaljevanje mimo jezera Volaja do vstopa v zavarovano pot 26 gorski lovski bataljon. Začetek strm, skoraj navpičen, višje se pot nekoliko unese, vsi lepo napredujemo in kmalu smo na vrhu. Postanek, malica, razgledi sicer bolj slabi, občutki pa vseeno krasni. Sledi sestop na južno stran in do koče Marinelli. Tekoče okrepčilo in naprej preko planine Moraret do izhodišča pri koči Tolazzi. Za tiste, ki jim je vrh previsoko predlagam pot Tolazzi - koča Lambertenghi - pot Spinotti - koča Marinelli in nazaj k Tolazziju.

A smo bili na isti poti danes...hja, tale turca je pa bila...iz pravega zelenega sprehoda kar v navpično steno, predvsem v začetnem delu, no, kasneje pa sem celo lahko malo okoli sebe pogledala
Ker pa je bilo danes vse v znamenju vzpona, je ta odtehtal tudi meglice in ne najboljši razgled, da o zabavni družbi ne zgubljam besed

Najvišji vrh Karnijskih Alp? Zakaj pa ne. V nedeljo, 14.08, sva tudi z Andrejem poleg vseh ostalih opravila vzpon po ferati 26er. Lepa ferata, prečudoviti razgledi, samo malo moteča je bila gneča v ferati. Sestopila sva na južno stran proti koči Marinelli, vendar sva že prej zavila desno po varovani poti nazaj na sedlo Wolaya in tako nazaj na kavo v Tolazzi.

Ko se peljem mimo Tolmezza so prvi sončni žarki pobožali Karnijske gore, kako lep prizor. Kapučino v Villi Santini je bil kot vedno odličen, točajka mi zaželi lep dan. Cesta iz Forni Avoltri proti Collini je bila malo poledenela in s snegom poprhana. Po gorah je gospodaril veter. Parkirišče pri koči Tolazzi je bilo prazno. Grem, si rečem in to sprva kar po cesti, nato po stezi, tik pod planino Moraretto pa spet stopim na cesto, ampak ne daleč saj kmalu zavijem v levo na neoznačeno stezico, ki me pripelje v eno od širnih dolin na južni strani Cogliansa. Pred mano vsaj trije, ki so naredili gaz, sneg suh, v zametih ga je tudi do 40 cm, sicer pa ne veliko. Veter je bučal in prenašal sipek sneg, da se je kar kadilo. Človek bi rekel tukaj pa je zima, a kaj, ko je veter tu in tam tudi ugasnil in decembersko sonce še vedno prijetno greje, ampak vroče mi ni bilo, čeprav nisem počasi hodil. Nekje na sredini teh lepih dolin dohitim tri, ravno takrat so šli nekam v desno, pa se hitro vrnejo. Zahvalim se jim za gaz in grem naprej. Pod vršnim bolj strmim delom nadenem dereze, v roke vzamem cepin in grem na vrh. Bistveno lažje je pozimi, ko je vse zalito, sedaj se tu in tam praska po skali. S SZ strani na vrhu pošteno in predvsem mrzlo piha. Pozvonim, poslikam in grem malenkost nižje. V tem času pridejo na vrh Italijani, seveda si čestitamo. Povedo, da so iz Belluna. Prav dolgo se nisem zadržal gor, saj je dolina kar daleč. Sestop v strmem delu hitro opravim, tudi nižje gre lepo, srečam še enega. Spodaj zavijem v levo in stopim še na Cimo Armando (Pic Chiadin), potem pa dol do koče Marineli in naprej mimo planine Moraretto na izhodišče. Coglians je prvak Karnijskih Alp in ob koncu leta še enkrat z najvišjega zreti po tem prelepem gorovju je prav prijetno.

Kakšno lepo pot si izbral, ob fotkah sem kar malo obujala spomine... Ta del od planine Moraretto po nemarkirani stezici je izredno lep.

Tokrat sva se zapeljala v Karnijske Alpe. Sicer sem vedel, da je glede snega katastrofa, ampak, da bo tako slabo izgledalo (vsaj od daleč) pa nisem pričakoval.

Val Fleons sva tako, kot sva prišla tudi hitro zapustila. Nato sva se zapeljala do koče Tolazzi. Snega je nekaj bilo videti, cesta je bila zasnežena, pa sva si rekla, greva, če ne višje, vsaj do koče Marinelli.

In res, dan sončen, sicer veliko pretopel, sneg po cesti je bil uhojen od smučarjev in krpljarjev. Nad planino Moraretto pa skoraj gola pobočja. Pri koči Marinelli sva pomalicala, nato sva šla prečno po stezi 145 na manjšo sedelce. Dolina pod Cogliansom je od daleč zgledala bolj revno s snegom, pa sva se vseeno spustila vanjo in šla gor skozi, ter prišla pod steno Cogliansa. Tam sva nadela dereze, v roke cepin in po 20 minutah sva že zvonila pri piramidi. Razgled kot vedno s prvaka Karnijskih Alp zelo lep, tokrat je bila gora le najina. Sledil je sestop do smuči, potem pa smučanje, ki je bilo sprva kar solidno, seveda gnilec, nižje pa vsakega po malo, le o pršiču, ki ga je bilo lani v izobilju, tokrat ni bilo sledu. Prismučala sva do avta. Glede na trenutne snežne razmere ne priporočava.