Majda,
tale je Jaro od včeraj. Praviš, da se ne pusti božati. Pred precej leti sem v Bovcu srečeval kužka podobne velikosti, vedno je pritekel proti meni, glasno bevskajoč. Vesel in razigran. Ampak, da bi ga počohal, to pa ne. Vedno na distanci. Potem pa sem ga nekega dne presenetil in mu ponudil nekaj za pod zob. Ko je previdno povohal kaj imam, sem ga zagrabil in ga stisnil v naročje, pri tem pa pazil, da me ne bi šavsnil v prste. Nekaj časa je trajalo, da se je pomiril, potiho sem mu prigovarjal, da mu nič nočem, in ga božal... Počasi se je sprostil, umiril, ko sem ga dal na tla, ni zbežal, ampak je ostal lepo pri meni in se pustil čohati. Potem sva bila prijatelja, ni več bevskal, ko sva se srečala, čohal sem ga lahko vedno, je bil pa previden in pozoren in če se mu je zdelo, da ga hočem zagrabit, se je hitro umaknil
Morda še ti Jarota...
