Kafetarca, vriskala res ne bi, bila bi pa še vedno živa in s streho nad glavo tam, kjer sem doma. Pa tudi do avta, ki je ostal na parkirišču, bi prej ali slej lahko prišla. Le dopust, ki je za marsikoga luksuz, bi skrajšala. Zato ne bi bilo konec sveta, niti ne bi bila slabe volje, saj na naravne katastrofe res nimam vpliva. Bi pa zagotovo sočustvovala z domačini in jim skušala kako pomagat. Meni se tujci v teh dneh res ne smilijo, saj so tu le na obisku, naše ujme jih niti kaj dosti ne ganejo (pišem glede na to, kar vidim na terenu).
Trga pa se mi srce za naše ljudi, ki so ostali brez vsega in jim zato skušam po najboljših močeh pomagat z zbiranjem hrane in opreme, denarnimi nakazili in tudi pomočjo na terenu. Matr, res sem čudna
